Kaj je zame Ljubezen?

07.05.2025 | Avtor: Melita Kramar

Ljubezen. Ena beseda, ki je dovolj polna za cel stavek. Samo iz te besedo si lahko vsak razvije svojo zgodbo. Ljubezen je tisto nekaj, kar potrebujemo, da smo. Je naša rdeča nit.

Občutek ljubljenosti spoznamo že ob spočetju, ob našem rojstvu, srečujemo jo v otroštvu in kasneje na življenjski poti. Pojavlja se v odnosih z našimi bližnjimi. Občutek ljubezni je kot nek imenovalec, na podlagi katerega lahko vrednotimo naše odnose. Namreč kjer doživljamo zdravo ljubezen, se ob ljudeh počutimo dobro, prijetno, sprejeto, spoštovano. Želimo si njihove družbe in bližine. Ob njih smo sproščeni. Kjer je ljubezen je spoštovanje. Kjer je ljubezen ni prostora za strah, ponižanje, sramotenje, grobost ali kakršnokoli obliko nasilja.

Vsak od nas je svojem razvoju, tekom izkušenj, izdelal svoj lasten zemljevid odnosov in prisotnosti ljubezni v njih. Zemljevid so zarisale predvsem naše primarne izkušnje s starši in drugimi za nas pomembnimi osebami, ki so na zemljevidu postajale najmočneje zarisane črte. Predvsem pa tiste, ki so nastale na podlagi njihovega odnosa do nas samih, kako sta si starša izkazovala ljubezen in naklonjenost med sabo, ter v načinu, kako sta izkazovala ljubezen do sebe.

Kot otroci smo prvič in zadnjič ob starših pridobili izkušnjo brezpogojne ljubezni. Vsi naslednji odnosi, v katere smo vstopili in vstopamo, so posledica naše izbire oz. odločitve. Naša prva izkušnja ljubezni je bila lahko najčistejša, najčudovitejša in zdrava za naš nadaljnji razvoj in je predstavlja zdrav temelj za ustvarjanje ostalih odnosov. Lahko pa so pod krinko ljubezni bili odnosi prežeti z manipulacijo, krivdo, zlorabo, nasiljem, ponižanjem, razvrednotenjem.

Ne glede na to, ali je naša izkušnja dobra ali ne, je naš temelj odnosov. Naučimo se jo razumeti v dejanjih, v telesnem stiku, izrečenih besedah, skupnem času ali darilih, kakor piše tudi dr. Chapman.

Način in temelj odnosa je za nas lahko, npr. v tem, da bližnji za nas nekaj naredi brez pričakovanj ali pa bomo ljubezni oz. odnosa deležni le, če bomo mi dovolj dajali in dajali. Kot otrok se naučimo stika, ko nas bližnji nežno poboža ali objame ali pa se naučimo, da se je za občutek nežnosti, topline, ljubljenosti, željenosti, opaženosti potrebno drugemu dati preveč na razpolago, dati svoje telo na voljo, ali pa je odnos možen le, ko nas nekdo udari. Lahko nam je domače, da nam bližnji govori lepe stvari, npr. »Rad-a te imam. Ljubim te. Čudovit-a si« - ali pa je odnos najbolj živ, ko bližnji na nas kriči in nas ponižuje, ali pa nas niti ne opazi. Morda je za nas običajno, da si naši pomembni ljudje za nas vzamejo čas. Ko nekomu podarimo čas, damo za zmeraj, saj ga ne moremo zavrteti nazaj in je to res veliko darilo. Ali pa je čas drugih predragocen za nas. V odnosih se lahko naučimo, da je vsako pozitivno pozornost potrebno odplačati.

V kolikor v otroštvu nismo pridobili izkušnje brezpogojne ljubezni, temveč je bila »ljubezen« polna strahu, krivde, ponižanja ipd., čutimo v sebi neizpolnjeno hrepenenje. (Ljubezen je tu v navedkih, saj ne gre za zdravo ljubezen, ampak popačeno.) Praznina, v tem primeru še vedno čaka, da se napolni. Vstopanje v druge pomembne odnose nam daje novo upanje in možnost, da se stara praznina vendarle zapolni in na to mesto zasadimo pravo, zdravo ljubezen. Tako naš zemljevid postane popoln.

Po zaslugi sodobne znanosti, vemo, da ljubezen živi v možganih in ne v srcu. Vsako izkušnjo, katera nam je predstavljala odnos in stik s pomembnimi drugimi, smo kot otroci razumeli, da gre za ljubezen. Zarisala je pot preko naših možganskih vijug. Več in več je bilo določenih izkušenj, bolj utrjena je pot. Večkrat smo doživeli odnos preko ponižanja, jeze, grobosti, bolj utrjena je pot, ki ravno preko tega pelje do odnosa, stika in tako do »ljubezni«. Tako lahko postane to edini nam poznan način ljubezni, edini način stika in odnosa. To je edini način preživetja. Otrok potrebuje ljubezen za življenje in zanj postane ljubezen tudi nekaj, kar to ni.

Otrok potrebuje ljubezen staršev - naklonjenost, skrb, zaščito, prijaznost in pripravljenost na komuniciranje. Če smo to prejeli, se je v naše telo zapisal dober spomin in kot odrasel človek znamo in zmoremo otrokom predati prav tako ljubezen. Če pa smo tako ljubezen pogrešali, ostane v nas vse hrepenenje, da bi zadovoljili prvotne življenjsko pomembne potrebe. Kasneje v življenju lahko vse to pričakujemo od drugih ljudi. Večje kot so bile zlorabe in manj kot je bilo ljubezni v otroštvu, bolj se kot odrasli navežemo na starše ali pa na nadomestne osebe in pričakujemo, da bomo dobili, česar še nismo.

Vendar je s starostjo vedno težje zapolniti praznino – oz. dobiti manjkajočo starševsko ljubezen od drugih. Tako lahko pričakovanja prenesemo na otroke ali celo na vnuke. Razen če se zavestno ne odločimo drugače. Torej, da se zavestno določimo in poskrbimo za naš notranji svet in predvsem za naše doživljanje nas samih.

Taka zavestna odločitev lahko popolnoma spremeni naš svet. To pa pomeni, da se podajamo v nekaj popolnoma neznanega. Lahko se prebudijo tudi različna negativna pričakovanja, strahovi in dvomi.

V pomoč nam je, da na poti k tej spremembi nismo sami. Ob sebi potrebujemo ljudi, ki so pripravljeni skupaj z nami tlakovati nove poti. Delo je naporno in boleče. Na samem začetku je boleče z vsakih korakom po novi poti, saj to pomeni na novo začutiti pomanjkanje, začutiti praznino in začutiti tudi tega malega otroka v sebi. Vsa ta bolečina govori predvsem o tem, kako zelo boleča je pravzaprav bila vsa ta »ljubezen« do sedaj in koliko ran je pustila za seboj. Utiranje nove poti terja svoj čas, moč in vztrajnost.

Kot, če si predstavljamo, da bi se učili hoditi na novo. Saj že znamo hoditi, a ta način ni zdrav in dober za našo hrbtenico. Za nov način hoje se moramo odločiti vedno znova, z vsakim korakom, vsako jutro, ko vstanemo iz postelje in vsak večer, ko gremo spat, pa tudi ves čas vmes. Enako velja za ustvarjanje nove oblike odnosov. Terja neskončno mnogo odločitev čez dan. Lahko se zgodi, da nas vmes zanese, da nekaj časa hodimo na star način, ki je za nas avtomatski in po tej plati lažji. To pomeni, da ponovno pristanemo na stare pogoje, da se znajdemo v odnosu, kjer smo ponižani, kjer smo zlorabljeni. Med učenjem popolnoma nove hoje smo tudi zmedeni, ne vemo kje smo, ali je to pravi način ali ne, ali je to kar čutimo ljubezen ali je ponovno zloraba, ki je ne prepoznavamo. Strah nas je, da bi se še bolj poškodovali in hkrati v sebi čutimo moč starega in znanega.

Stara pot je kot magnet, ki nas lahko povleče, čeprav zavestno ne želimo tja. A po njej hodimo že leta in leta in vemo že za vse udrtine, na katere smo pripravljeni in tudi udarce smo se naučili preživeti. Za nas je kot vsakodnevna vožnja iz Novega mesta proti Mariboru, ko gremo vedno po isti poti. Ne razmišljamo več, kje je potrebno zaviti in kje je semafor. In ko gremo enkrat po popolnoma drugi poti, zahteva od nas več koncentracije, strah nas je, če se bomo zgubili,ali bomo znali brati znake, ali bomo našli cilj. Na pol poti se lahko kaj hitro premislimo in zavijemo na že znano pot.

Zato ob sebi potrebujemo nekoga, ki nas na začrtani poti podpira in verjame v nas. Nekoga, ki nam daje odzive na naše korake. Ki verjame v pot in cilj, ki je pred nami. Potrebujemo ljudi, ki so nas zmožni sprejeti take, kot smo, nam nuditi zaščito, spoštovanje, naklonjenost, spremstvo, razumevanje. To je lahko naš partner, prijatelj, tudi terapevt.
Pomembno je, da v sebi ustvarimo človeka, ki lahko zadovolji vsaj nekatere svoje potrebe. Človeka, ki sam sebi posveti pozornost, spoštovanje, razumevanje, ki upošteva lastno potrebo po zaščiti, ki da sam sebi brezpogojno ljubezen. Da pa to zmoremo, potrebujemo najprej izkušnjo ljubezni do otroka v sebi. Imaš lahko rad to malo bitje? Imaš lahko rad malega sebe? Tega malega otroka, ki čaka na sprejetost in tvojo ljubezen. Čaka, da verjameš vanj in njegovo vrednost.

In – kaj je/bo zate ljubezen?

Melita Kramar, spec. zdt
Zakonski in družinski inštitut

Več branja >>> Spletna knjigarna Doria

(Članek je bil prvotno objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)

Sorodni članki:
• Spoznaj samega sebe
• Ljubezenski verzi
• Življenje je vendar lepo! Pogovor o knjigi Ljubiti in živeti, 1. del

Ključne besede: ljubezen Melita Kramar osebnostna rast medosebni odnosi brezpogojna ljubezen čustva

< Nazaj