Krokar

Krokar

12.06.2017 | Avtor: Edgar Allan Poe

V čas polnočni neveseli slab, strt sem si glávo belil,
ko sem v mrtvo znanje zrl, v marsikak tisk čuden, star -
kinkal sem, kar podremaval, ko nekdo je potolkaval,
rahlo v dver je potrkaval, potrkaval kar in kar.
"Gost," zmrmral sem, "potrkaval bo na vrata kar in kar
          - slišim samo tak udar."

Ah, spomini so živi na december, mesec sivi,
ko ogorek vsak minljivi s tal je bil kot grozna stvar.
Želel sem si, da svit sine, a zaman iskal načine,
da me s knjigo žalost mine - mine do Lenore me žar -
do Lenore z imenom angelskim, razdajajoče žar -
          tu ne bo je več nikdar.

Iz škrlatnega zastora me je svilnat šum nabora
zbegal, dregal z grozo me, ki ni me še obšla nikdar;
bitje srca sem ustavljal in tako sem stal, ponavljal:
"Gost bo, ki se je pripravljal, da pri meni bo vendàr -
pozen gost, ki se pripravljal je, da z mano bo vendàr;
          v tem je pač edina stvar."

Brž se spet mi duh je znašel in že nisem več odlašal,
rekel sem: "Gospod, gospa, res ne zamerite nikar;
sem pač malo podremaval, nékdo pa je potolkaval,
lahno v dver je potrkaval, potrkaval kar in kar,
komaj vedel sem, da čujem," - vtem sem dver odprl kar -
          mrak je bil edina stvar."

V mrak sem gledati se trudil, dolgo stal, se bal, se čudil,
dvomil, sanjal sen, ki smrtnik ni ga sanjal še nikdar;
a tišina je ostala, ni tihota znamenj dala,
le "Lenore!" je šepetala, čul sem te besede čar.
Jaz "Lenore!" sem šepnil in v odmevu čul besede čar.
          Slišal sem samo to stvar.

Komaj sem se znašel v sobi in ves gorel sem v tesnobi,
že sem trkanje zaslišal, bil glasnejši je udar;
"Res," sem rekel, "res tako je, trkanje na polkna to je;
naj pogledam, kaj bilo je, naj bo konec teh utvar -
naj srce se mi umiri, naj bo konec teh utvar;
          piš je le, edina stvar!"

A ko okna sem odprl, s kriljenjem, s frlenjem vdrl
noter je mogočen Krokar, svetih časov gospodar.
Niti malo ni pozdravil niti se za hip ustavil,
pač pa kot gospod se spravil v sobo je nad vrata kar -
na poprsje Palade nad vrati se je spravil kar -
          spravil, sédel, nič mu mar.

Črni ptič pa mračne sanje mi spremenil je v smehljanje,
ko tako je s svojim zadržanjem važen bil in jar;
"Če si gol po glavi sivi," vpil sem, "nisi bojazljivi
davni Krokar razdražljivi kod z obal Noči vendàr -
svoje mi ime iz Plutonske noči povej vendàr!"
          Krokar vpil je: "Prav nikdar."

Čudil sem se: ptič okoren, pa da je tako zgovoren,
dasi malo mi izdal je - malo mu bilo je mar;
kajti vsi pač vemo eno, da še bitje ni nobeno
kdaj bilo že počaščeno s ptičem iznad vrat vendàr -
s ptičem ali pa z zverjo na kipcu iznad vrat vendàr
          in z imenom Prav nikdar.

Vèndar Krokar, ki sedel je sam na kipcu, razodel je
komaj to, kot da imel je duh njegov v tem ves svoj žar.
Nič ni drugega več pravil - niti kril ni več popravil -
jaz pa komaj sem izdavil: "Znanci vsi odšli so kar -
zjutraj pa še ta odšel bo, kot mi Up splahnel je kar."
          Ptič je rekel: "Prav nikdar."

Zdramil sem se v tej tišini, ko jo je glasnó prekinil,
rekel sem: "Brez dvoma, to je vse, kar zna, edina stvar -
po lastniku jo povzel je, ki v Nesreči bol sprejel je
pa se bolj in bolj vsak spev je ožil mu v to breme kar -
dòkler v žalostinkah Upa nosil ni bremena kar
          v teh besedah 'prav nikdar'."

Vèndar Krokar mračne sanje mi spremenil je v smehljanje
pa pred ptiča, vrata, kip primaknil naslanjač sem kar;
pa sem se na pliš usedel, sanje s sanjami prepredel
vse z namenom, da bi zvedel, kaj zlovešči ptič vendàr -
kaj mrtvaški, kruti, štorasti, zlovešči ptič vendàr
          kani s krakom "prav nikdar".

V stolu gruntal te stvari sem, a besede črhnil nisem
ptiču, ki me je presunil iz oči njegovih žar;
še ugibal sem zvedavo in lahnó nagibal glavo
v plišast naslanjač, s svečavo, ki je lila v kolobar,
kjer na plišu s to svečavo, ki je lila v kolobar,
          nje ne bo več prav nikdar!

Kar se v zraku je zgostilo, kot bi vanj prišlo kadilo,
ki ga seraf láhno po preprogi prizvončkljal bi v dar.
"Reva!" vpil sem, "Bog ti v rabo je s krilatci dal za vabo
časa - časa za pozabo, da Lenore ne bo ti mar;
srkaj, srkaj to pozabo, naj Lenore ne bo ti mar!"
          Krokar vpil je: "Prav nikdar."

"Prerok," rekel sem, "zla duša! Prerok – ptica, vrag, ki skuša!
Ali te Skušnjavec dal je ali te je dar vihar,
bedni ti, a ne splašeni ptič, sem v ta kraj zapuščeni –
v ta dom z Grozo uročeni – prosim te, povej mi kar –
ni balzama v Gileadu? Reci – reci, prosim, kar!"
          Krokar vpil je: "Prav nikdar!"

"Prerok!" rekel sem, "zla duša! Prerok – ptica, vrag, ki skuša!
Pri Nebesih in pri ljubem Bogu, ki nam je vladar,
reci duši strepetali, če prišla bo v Raj tam dalji
k devi, ki krilati dali so ime Lenore ji v dar –
k brhki deklici, ki dali so ime Lenore ji v dar."
          Krokar vpil je: "Prav nikdar!"

"Naj bo tvoj glas znak k slovesu, ptica, vrag!" sem planil v besu –
"zleti kar nazaj tja v Plutonske noči in v svoj vihar!
Kar poberi perja svoja, znak, da laže duša tvoja!
Mar naj ni ti tihost moja! Pojdi s kipca mi vendar!
Kljun mi iz srca izderi, spravi se znad vrat vendar!
          Krokar vpil je: "Prav nikdar."

Krokar pa sploh ne odhaja, še ostaja, še ostaja
na poprsju blede Palade nad vrati mrk stražar;
in oči njegove zdijo se kot vražje, kadar spijo,
v soju lúči pa ostrijo se na tleh mu sénce kar;
duša pa ne bo mi s senc, ki po tleh polzijo kar,
          dvignila se – prav nikdar!


Gustave Dore, Krokar, knjižna ilustracija pesmi Krokar. Edgar Allan Poe

Sorodni članki:
Gustave Dore, ilustrator

Ključne besede: Edgar Allan Poe krokar ptice poezija pesmi pesniške zbirke pesniki poeti 



Slikanica prinaša zgodbico o štirih Marsovčkih, ki se med počitnicami odpravijo na poučno in zabavno raziskovanje prostranega vesolja ...
Grenko sladka mikropoezija
Pia always jumped to look for the blueberries, whether it was the summer, autumn or winter. But in autumn and winter there were no blueberries on the bushes ...
S pomočjo organskega vrtnarjenja si lahko pridelamo zdravo zelenjavo in sadje na naraven način.Priročnik za sonaravno eko vrtnarjenje.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Umetnost je upodobljeno čustvo.

Herman Melville