Med rokovnjači

«Rokovnjači so v Črnem grabnu oropali Francoze in jim odnesli blagajno,» se je kakor blisk širila novica po Kamniku in okolici. Francozje so se zato maščevali. Že itak so pazili na rokovnjače ter jih poskušali dobiti. Zdaj so pričeli še bolj paziti na to nesrečo kmečkega ljudstva. Francozom se je posrečilo s pomočjo kmetov zaslediti nekaj rokovnjačev v Udnem borštu. Dva so ustrelili na begu. Ostali so se pravočasno umaknili.

Med temi sta bila tudi Matevž in predoselski suhi Jurij, ki je imel na Primskovem svojo ljubico. Matevž in Jur sta jo mahnila skupaj po skrivnih stezah čez hoste na Prevalje. Nad Savo sta imela varno skrivališče.

Med potjo sta obiskala Šmajdov grad, ki ni bil drugega kakor naravna skalnata trdnjava. V duplini nad reko Kokro blizu Predaselj je priroda sama napravila dokaj udobno bivališče. Morda je res pred rokovnjači tu kdo prebival, ali pa tudi ne. Rokovnjačem je pa prav prišel. Ozka soteska, na eni strani zavarovana s prepadom, v katerem je tekla Kokra, na drugo stran pa z navpičnim skalovjem, je nudila dobro pribežališče.

Tedaj, ko se vrši naša povest, se je naselil v Šmajdovem gradu nekdanji rokovnjač Krajček. Starec se je čutil tukaj najbolj varnega. Vedel je, da ga imajo oblastva zapisanega v svojih črnih bukvah. Zdelo se mu je pa najbolj varno, če se skrije pred njimi, čeprav ni imel nobenega večjega greha na svoji vesti. Rokovnjaška tovariša se nista dolgo mudila pri Krajčku. Kmalu sta odšla dalje. Matevž je bil preveč predrzen. Tiste dni je bil v Kranju sejem. Šel je kar tja.

Med sejmarji je bil tudi kozasti Tone, tisti ki je bil nanj jezen radi ljubice. Ko je Tone od daleč opazil Matevža, je takoj letel k biričem in jim povedal, da postopa po Kranju mladi rokovnjač. Ker so branilci pravice dobro vedeli, kakšen tiček je drzni Matevž, so poklicali na pomoč francoske vojake.

Matevž je sedel pod mestom v gostilni. Pil je vino in jedel pečenko ter se prerekal s kmeti, ki so veseljačili pri sosednji mizi. Slučajno se je ozrl skozi okno. Zagledal je dva biriča. Že se je hotel pognati kar skozi sprednje okno na cesto, da bi pobegnil, saj je videl, da sta biriča vstopila v vežo. Tedaj je pa zagledal puške francoskih vojakov. Dva sta obstala pod vsakim oknom, dva sta pa z biričema vstopila.

«Ne trudi se, Matevž,» je dejal Tone, ki je prijazno pozdravil vstopivši v gostilno in pokazal z roko rokovnjača. Videl je, kako je Matevž dvignil stol in mislil, da se hoče braniti.

«Ne bom se branil! Le tebi izdajalec dam svoje plačilo! Na ga!» je zarjul fant z vso močjo svojih zdravih pljuč in treščil v Toneta stol. Fant se je zazibal kakor nihalo in padel. Sreča zanj, da ga je stol zadel samo na ramo, sicer bi mu prebil črepinjo, kajti Matevž je meril na glavo. Naslednji trenutek je že dvignil roke, ko sta se vojaka pripravila na strel.

«Tu me imate! Udam se vam,» je mirno dejal rokovnjač in pustil, da so ga zvezali. Tisti ponedeljek so govorili po Kranju samo o rokovnjaču, ki so ga zajeli francozovski vojaki in ki je pred aretacijo poplačal svojega izdajalca in mu s stolom zdrobil ključnico.

Suhi Jurij se je tedaj vračal iz Primskovega. Kmetje so pripovedovali o mladem rokovnjaču. Jurij je čul pogovor na cesti in ustavil jih je. Povedali so mu, kaj se je zgodilo. Vprašal je kmete, kam so francozovski rokovnjača zaprli. Kmetje so povedali, da v Kranju v pungrški stolp.

Na koncu Kranja stoji še zdaj visok stolp, v katerega so zapirali razne zločince. V ozkih zidanih celicah z zamreženimi okni so še danes vzidani železni obroči in ljudje trdijo, da so bili ti obroči vzidani baš tedaj, ko se je začela na kranjskem rokovnjaška nadloga. V taki celici je bil zaprt tudi Matevž in z rokama prikovan k steni.

Suhi Jurij se je kar prestrašil, ko je čul, kaj je doletelo njegovega neustrašljivega tovariša. Takoj je hitel v Šenčur. V hosti za vasjo je stala stara polrazpala bajta. V tej bajti je bival Šenčurjan Gaber, ki je bil eden najspretnejših rokovnjačev. Pa še drugo srečo je imel. Skoro vsi rokovnjači so bili med ljudmi znani in kolikor toliko tudi opisani pri gosposki. Za Gabra pa ni nihče vedel, da je rokovnjač. Mlad je bil in vitek ter spreten kakor veverica. Če se je v njegovi družbi govorilo o rokovnjačih, je pričel zabavljati čez nje, da se je vse kadilo. Klel je in robantil in žugal, da bo pomagal gosposki, da vjame in postreli to zalego, ki mu je umorila očeta.

Gabrovega očeta pa niso imeli rokovnjači na vesti, temveč žganjica. To je seveda vedel tudi Gaber. Nenadna starčeva smrt mu je pa prišla baš prav. Vsakomur je pravil, kako ga je našel mrtvega v hosti in vsega višnjevega. K temu Gabru se je zdaj napotil Jurij. Fant se je baš mastil s pečeno kuro, ko je vstopil Jurij.

«Pozdravljen fant in na kozla postavljen! Zažvižgaj in poženi v Črni graben! Smolo imamo!» je dejal Jurij.

«S kakšno novico si pa spet ti prikolovratil? Ali me spet hočeš pognati iz mojega mirnega doma?» je vprašal nejevoljno mladi Gaber.

«Naš tovariš je v nevarnosti.»

«In jaz naj spet letim v Črni graben. Pa še nobenega konja ni pri rokah. Hej, Gaber, mlad in poskočen si. Kar poženi se v Črni graben in povej glavarju, kaj se je spet pripetilo! Kajne, tako željo imaš. Vsi postopate in služite lepe denarce, jaz pa vedno moram prenašati tiste vaše neumne rokovnjaške vesti. Odpovedal vam bom!» je rentačil mladenič.

«Ali še veš, kako si včasih v Črnem grabnu skakal čez vrv? Kar med dve drevesi smo jo privezali,» je prijazno menil Jurij, kakor bi se nič ne mudilo.

«I, kaj bi ne vedel!» je odvrnil Gaber, ki je bil ponosen na svojo spretnost.

«Vidiš in zato si ti eden najvažnejših med nami. Pa kradeš ne, tudi ne ropaš ne. Ubil še nisi nikogar. In če bodo naše glavice enkrat povišane, ne bo tvoje vmes, kajti mi smo rokovnjači, o tebi pa ne bo nihče mogel tega trditi in še zaprli te ne bodo,» je tolažil Jur mladeniča. Gaber je naposled pomirjen vprašal, kateri rokovnjač je v nevarnosti.

«Matevž, naš Matevž je zaprt v kranjskem turnu. Če ga ne rešimo nocoj, ga bodo jutri vlekli v Ljubljano in izgubljen je,» je pripovedoval suhi Jurij.

«Saj to ni mogoče!» je kriknil Gaber. Matevža so vsi rokovnjači radi imeli. Menda so spoštovali njegovo divjo moč, kajti tudi med njimi je bil znan kot najmočnejši.

«In zdaj naj grem povedat Dondežu, da ga poskusi osvoboditi? Daleč je!» je omenil Gaber. Pri tem si je pa že zapenjal pas. Tako tesno se je fant prepasal, da je izgledal, kakor bi bil sestavljen iz dveh delov. Pri tem je govoril: «Takole bo zdravo in prav! Dobro, da me je kura okrepčala! Spočetka bo že malo kljuvala po želodcu in malo okoren bom. Pa se bom hitro razgibal! Tega fanta moram rešiti! Tak junak je in zdravje kar diha iz njega.»

«Tudi ti se ne moreš pritožiti!» je odvrnil Jurij in ga potrepljal po rami. Kar oddahnil se je, ko se je Gaber odpravil.

«Pozdravljen bodi, Jur, pa za mano pridi!» je dejal fant in že je izginil med drevjem.

«Danes bi moral dospeti Matevž. Ne vem, zakaj ga ni,» je omenil pri ognju v Črnem grabnu glavar Dondež in našobil svojo mesnato spodnjo ustnico.

«Slabe volje je,» so si namigavali rokovnjači. Menda ga je ujezila njegova rokovnjaška baba, ki je bila grda kakor smrtni greh. Dondež se je ni mogel otresti, čeprav sta bila poročena po rokovnjaško pod jelšo.

«Dan še ni končan. Matevž še lahko pride,» je omenil mali Milež, ki je bil zgovoren kakor stara klepetulja. Možiček je bil boječ kakor zajec, sam jezik ga je bil. Rokovnjači so ga trpeli med seboj, ker je znal vohati nevarnost kakor lovski pes divjačino. Tedaj je javil stražnik, da nekdo prihaja.

Že naslednji trenutek je bil med rokovnjači Gaber, ki se je zasopel zgrudil v travo. Najprej si je zrahljal pas in se oddahnil. Potem je pričel pripovedovati:

«Tekel sem, kar sem mogel. Jurij je bil pri meni v Šenčurju. Povedal mi je, da so v Kranju ujeli Matevža na sejmu. Na sejem je šel. Ne vem, zakaj. Čemu se izpostavlja biričem?»

«To je moja stvar in njegova!» je zavrnil govornika Dondež. Glavar je sam poslal rokovnjača na sejem. Naročil mu je, naj gre na vsak sejem, da bo izsledil mešetarja Lukača, ki je dobavljal rokovnjačem konje. Tega je hotel Dondež izplačati. Goljufal je včasih glavarja pri konjih. Enkrat je pa prodal konja, ki je čez par tednov poginil. In tega ni mogel Dondež pozabiti. Matevž mu je obljubil, da bo že dobil mešetarja ter mu jih izplačal pošteno, pa ne po roki, temveč po podplatih.

Ko je zdaj Dondež čul, kaj se je zgodilo, je takoj sklenil Matevža osvoboditi. Že se je razlegal njegov krepki glas:

«Štirje greste z menoj na pot. Ob polnoči bomo že prijezdili v Kranj. Gaber ti greš z nami. Čez šenčursko hosto moramo na Huje. Vzemite s seboj vrvi! Pri hujanskem mostu je francoska straža. Paziti bomo morali! Najbrže bo treba po skalah v vodo in potem od nasprotnega brega čez skalnati rob k stolpu. Bomo že videli. Gabru urno postrezite in mu dajte, kar poželi!» Takoj je odbral Dondež najpogumnejše.

Rokovnjači so upali, da bodo rešili svojega tovariša. Tudi Matevž sam ni izgubil poguma. Ko je ležal na postelji v mračnem stolpu, je poskušal z rokami iztrgati obroč, od stene h kateri je bil prikovan. Zaman je napenjal mišice. Ker je pa bil močen za dva druga, je obroč vendarle precej omajal. Prepričan je bil, da bo pravočasno iztrgal obroč iz zidu in se potem povzpel k mrežastemu oknu ter dal tovarišem znak, če mu bo kdo požvižgal. Francozje so pa rokovnjačem prekrižali račun.

Že isti popoldne, ko je hitel Gaber v Črni graben, so se odprla ob mraku vrata pungrškega stolpa. Matevž je bil prepričan, da se mu bliža zadnja ura. Vedel je, da se s Francozi ni šaliti. Odvedli so ga na cesto.

«Na Gaštej me bodo odgnali. Obsodili me bodo in me ustrelili,» je dejal fant. Ostal je pa miren.

Ko je prišel na cesto, je zagledal pred seboj voz. Francoski vojak mu je pokazal, naj sede nanj. Vsedel se je. Poleg njega sta se vsedla na vsako stran en vojak in voz je zdrčal.

Še preden je voz odšel, so se zbrale okoli njega kranjske pungrčanke, ki so slednji dan pod zeleno lipo pri cerkvi obirale kosti ubogih kranjskih meščanov. «Fej, rokovnjač, cunja umazana! Zdaj se naredi nevidnega,» je vpila Remškova Špela in se čudila, da je ta rokovnjač popolnoma drugačen kakor oni, o katerih je slišala govoriti.

Čopkova Barba je pa zavpila: «Ali so ti vzeli francozovski soldati otroško rokco? Zdaj pa imaš! Pa kar škoda te je! Saj si zal fant.»

O Barbi so govorili, da ni preveč krepostna ženska. Ko so zdaj čule njene tovarišice, da se ji rokovnjač kar smili, so jo vse napadle: «Vidiš jo noršo, zagledala se je vanj!»

«Kar z njim pojdi, pa bodo še tebi vzeli glavo!» «Saj ne pravijo zaman, da si dedčevska! Pa še kako si! Menda ti je žal, da ga nisi obiskala v ječi?»

Nekatere starejše so pokazale Matevžu jezik. Barba se pa ni ozirala na druge: «Govorite, kar hočete! Zal je pa vendarle in marsikatera bi se postavila s takim fantom!»

«Fej te bodi!» je zakričala pobožna Špelica in pljunila pred Barbo na tla.

Matevž jih je gledal in zavpil: «Fej te bodi!» je zakričala pobožna Špelica in «Preklete babe! Če ne boste držale jezikov, skočim iz voza in vas premlatim kakor slamo!» Pri tem je dvignil svoje oklenjene roke. Ženske so zavriščale in se plašno umaknile.

Matevž je mirno obsedel. V njegovi duši ni bilo žalosti zaradi izgube življenja. Ne! Njegovo srce je bilo sicer precej pokvarjeno, a vendar je bilo vedno nekaj plemenitega v njem. In to plemenito čustvo je zdaj še olepšala njegova ljubezen. Samo za lepo Uršiko mu je bilo hudo. Čutil je, da jo ima vedno rajši. Še v stolpu zaprt je tistih par ur mislil samo na njo.

Pa se je trenutek zazrl v francoske vojake. Pred očmi mu je zalebdela črna cev puške, zaslutil je dih smrti. Pa tudi Uršiko je obenem zaslutil poleg sebe. Bleda in lepa je stala pred njim in ni ga pustila umreti. Premišljevanje mu je prekinil voznikov bič. Francoska vojaka sta se oprla na svoje puške, voz je zletel skozi mesto.

«Ta ne bo ve videl kranjskega mesta,» je rekla Bureževa Minca. Lisjakova Špela je pa odvrnila: «Tale? Še preglavice nam bo delal. Ušel jim bo. Ali niste videle, kako zasmehljivo nas je gledal. Pa pokonci sedi, prav kakor bi se peljal k poroki! Ko nam je zažugal in zarožljal z verigo, sem mislila, da jo bo odtrgal in nas omlatil kar z njo. Močan mora biti ta divjak!»

Ženske so se polagoma razšle po domeh pripovedovat svojim možem o divjem rokovnjaču, ki so ga videle. Naslednji dan so že po mestu govorili, da se je Čopkova Barba zagledala vanj in da ga je očitno hvalila. Barba je bila tako jezna na Premškovo Špelo, da jo je drugi dan pod lipo napadla.

Kako se je končala tista vojna v Pungrtu, o tem ustno sporočilo molči. Tisto no so dospeli rokovnjači kmalu po polnoči na Hujansko gmajno, kjer so pustili svoje konje. Pred mostom so zagledali francoskega stražnika. Enkrat so ga že hoteli napasti. Pa so se spomnili, da je v bližini stražnica in premislili so si.

«Vso vojsko in še meščane si lahko s tem nakopljemo na glavo!» je dejal Dondež in ukazal nad Kranjem med mestom in mostom prebroditi Kokro.

Kakor sence so se plazili rokovnjači čez vodo. Ko so bili že skoro na nasprotni strani, se je zazdelo stražarju, da nekdo brodi po vodi. Ker je sijal mesec, je res opazil temno senco, ki je stopila na breg na kranjski strani.

«Kdo tam?» je zagrmel stražnik in nastavil puško. «Dondež, rokovnjaški glavar!» je zarjul vodja in že so izginili ob vodi proti Lajhu.

Francoz je ustrelil. Strel je odjeknil v noč. Prihiteli so vojakovi tovariši. Vsi so odšli k vodi, a nikogar niso našli. Rokovnjači so splezali po skalah do pungrškega stolpa. Gaber, ki je znal dobro oponašati kanjo, je zažvižgal.

Tovariši so trenutek prisluhnili. Vedeli so, da se bo Matevž odzval, kajti moral jih je slišati. Nihče se ni oglasil. Gaber je zažvižgal še enkrat na vso moč. Molk je bil odgovor.

«Fantje, nož na nož! Svojega tovariša ne smemo pustiti! Nastopiti bo treba z licem v lice,» je dejal Dondež.

Krepko je potrkal na stolpova vrata. «Kdo trka?» se je oglasil stari ječar Modras.

«V imenu postave odprite! Novega jetnika smo vam privedli. Vražje dober lov imamo danes. Sam rokovnjaški glavar stoji pred vašimi durmi,» je zakričal Dondež.

Vrata so se odprla. Preden je ječar zakričal, ga je podrla glavarjeva pest na tla.

V sosednji sobici sta stražila dva francoska vojaka. Začula sta ropotanje. Skočila sta na noge. Prvi je odprl vrata. Tedaj se je pa eden rokovnjačev zagnal vanje, da so odletela nazaj. Pri tem je že drugi zapahnil zapah.

Vsega je bil pa kriv stari čuvaj Modras, ki je zdaj ležal na tleh in začuden buljil v rokovnjače. Mož bi bil moral najprej poklicati vojake in šele potem odpreti. Pa kaj, ča pa ni pričakoval tako žalostnega presenečenja.

Francoska vojaka sta se jezila za zaprtimi močnimi vrati. Nekaj časa sta tolkla po njih s puškinimi kopiti in suvala vanje z bajoneti. Vrata so pa bila premočna.

Ko sta pogumna Galca spoznala, da je ta trud brezuspešen, sta se pognala na okno. Prvi je slekel suknjič, drugi ga je držal in vojak se je spustil po njem na tla, ki niso bila globoko. Drugi je bil večji in je kar skočil za njim v travo.

Rokovnjači so brž izprašali preplašenega ječarja. Povedal jim je, da so odpeljali Francozje že popoldne Matevža v Ljubljano.

«Prepozno smo prišli. Vrag naj vzame vse skupaj!» je zaklel Dondež in izginil s tovariši v noč. Ko sta prihitela vojaka, je pogumne rokovnjače že požrla čirčiška hosta.

(Se nadaljuje ...)

(Odlomek iz dela: Francozi in rokovnjači)