Rokovnjač Matevž

05.10.2019 | Avtor: Gustav Strniša

«Moj sin je brez srca!» je često tarnala stara Bolharica. Ženščina je bila mati Matevža Bolharja iz Brnikov v cerkljanski fari. Bila je sitna in prepirljiva ženska. Ljudje so se je ogibali in bali, ker so jo smatrali za čarovnico.

Starka pa čarovnij ni poznala. Pač je pa znala dobro živeti na račun kmetov. Kradla je namreč kakor sraka. Najbolj so ji še dišale kure.

«Bolharica je najhujša lisica v našem kraju, a kaj, ko je tudi zvita kakor vsaka zvitorepka!» je tarnala včasih kaka kmetica. Nihče si ji pa ni upal očitati tatvine v obraz.

Prav nič čudnega ni bilo, če je tudi njen sin postal tat in rokomavh; saj se je tatvine izučil že pri materi. Starka je poznala vse okoliške kmetije. Včasih je kar ponoči poklicala svojega Matevžka in moral je iti z njo krast.

Ko je Matevž zrasel in se porokovnjačil, se je svoji materi često oddolžil za njeno vzgojo. Večkrat ji je kaj odnesel in se potem režal v pest, ko je pomislil, kako bo doma rentačila. Kadar je čutil, da na Brnikih ni biriča, jo je rad primahal domov. Sicer pa biriči niso kar takole hodili okoli na slepo srečo in fant je bil precej brez skrbi. Ko je prišel domov, se ga je mati razveselila in pozabila na njegove tatvine. Prenočil je v izbi. Zjutraj, ko je starka vstala, ga že ni bilo.

«Ti hudičevec, ti!» se je jezila, ko je opazila, da ji je odnesel klobase ali pa zaplato slanine. «Dobro sem ga izučila, kar preveč dobro! Ta dolgoprstnik še meni ne prizanese, čeprav je moj sin! To in ono si človek pripravi za slabe čase, pa pride ta nepridiprav in mi odnese!»

In zopet je starka tarnala proti sosedi, da je njen Matevž človek brez srca.

Bolharjevega Matevža so domača dekleta rada videla, čeprav so vedela, da spada med rokomavhe. Prepričana so bila, da ni navaden tat in rokovnjač, saj je bil tako zal fant in vedno prikupno oblečen.

Često jo je primahal ob nedeljah k dopoldanski maši v Cerklje, oblečen v lepo narodno nošo. Dekleta so kar zardevala, ko so ga videla. Fantje se ga niso sramovali, pač so se ga pa nekateri skoro bali, saj je bil pravi cerkljanski hrust.

Matevž je pa vedno pazil na vse, kar se je godilo okoli njega, in nikoli ni pozabil, da je rokovnjač in da je v nevarnosti. Pri domačih dekletih je pa rad povasoval.

Tisti Štebejev kozasti Tone je bil nanj zelo ljubosumen. Matevž je neko noč potrkal na okence njegove ljubice Palčkove Katre. Deklica se mu je oglasila in šepetala z njim. Ko je odhajal, mu je pripela na široka prsa rdeč nageljček.

Tedaj je pa prilomastil kozasti Tone in ga nahrulil:

«Glej, da se pobereš, smrad rokovnjaški!»

«Fant, vidim, da si pijan, zato pa ne veš, kaj čvekaš!» je odvrnil Matevž in hotel mirno oditi.

«O, ti mevža ti, kako se me boji!» je zakričal s hripavim glasom Tone in se zagnal vanj.

Matevž se je urno zasukal in sunil dolgeža tako krepko v ledja, da se je takoj zgrudil.

«Drugič se ne vtikaj v rokovnjača!» je dejal Matevž. «Če sem malo pokramljal s tvojim dekletom, ti je zato še nisem ukradel, ne zapeljal. Sicer pa, če bi ne bila marala z menoj govoriti, bi mi ne odprla.»

Ko je Matevž odšel, je Tone škripal z zobmi in rentačil: «Čakaj, to mi poplačaš! Ko boš zdaj prišel, ti že preskrbim spremljevalce, da ne boš nikoli več mogel laziti za našimi dekleti.»

Katra ga je slišala in kar bala se je za korenjaškega Matevža.

Ko je neko nedeljo prišel rokovnjač spet v Cerklje, je mahoma zagledal pred seboj kar tri biriče. Eden je nesel na trebuhu velik boben, ki mu je odskakoval in rohnel kakor razdražena mačka.

«O, saj me je res Tone izdal», je zavpil rokovnjač.

Preden so ga biriči zagrabili, je že izginil v hosti.

-"-

Tedaj, ko se je vršila naša povest, so prispeli v naše kraje Francozi.

Tujih vojakov, ki so tako zveneče govorili, so se naši ljudje spočetka ogibali. Kesneje so jih pa marsikje radi videli. Kmetje so se le bali njihove kontribucije, a vzljubili so pa njih poštenost in pravičnost. Francozje so namreč proglasili zelo stroge kazni za tatove.

Cerkljanski očanci so stali neko nedeljo dopoldne pod lipo. Sivi možje so kimali in vlekli svoje vivčke ter se pogovarjali.

«Kdor bi nam zdaj kaj ukral, bi svojo glavico prodal!» se je šalil Zidarjev ded. «Škoda, da so nam ti novi gospodarji naložili to šembrano kontribucijo! Naš kmet pa najraje obdeluje doma polje in mu smrdi vozariti francozovske potrebščine zastonj po svetu.»

«To je res! Prav imaš! Pa ta pokora rokovnjaška nas nadleguje. Francozovski bi jih že ugnali v kozji rog! Ampak, tu je druga stvar vmes. Rokovnjači so v zvezi s samim rogatcem v peklu. V suknjah imajo skrite posušene otroške rokce in s temi se napravijo nevidne,» je trdil stari Lipar in stresel iz pipe pepel.

«To pa, to! Greš po cesti, pa zagledaš rokomavha kosmatega, ki ti že od daleč smrdi kakor kozel. Pa si deješ: «Tole je rokovnjač, ogni se mu možak!»

Pa zaviješ na stranpot in opaziš, da je rokovnjač hipoma izginil. Kar zmanjkalo ga je! Ti si misliš, da je šel na drugo stran in hitiš brezskrbno dalje. Med tem je pa rokovnjač vzel iz žepa rokco, zato ga pa ne vidiš. Mahoma pa čutiš, da ti sega nekdo v žep. Neumno ti je in smešno, saj nikogar ne vidiš, in misliš si, da se ti vse samo tako zdi. Ko pa prideš v mesto ali pa domov in hočeš vzeti iz žepa denar, tedaj šele vidiš, da ga nimaš, da si okraden,» je razlagal sivi Prekov Lojze.

«Da da, pa tale brnški Matevž je tudi zraven. Nikoli ga ne vidiš pri delu. Kadar se prikaže v vas, je pa pražnji, kakor bi ga bil iz škatlice potegnil,» pripomni Zalarjev ded.

«Matevž, da, Matevž,» se je nasmehnil Palčkov oče in pokimal s svojo belo glavico. «Tako vam povem, da bodo Matevža babnice spravile v grob. Preveč nore za njim, saj meni se tako zdi. Enkrat je vasoval tudi pri naši Katri. Trapa je zdaj vsa bleda, kakor bi jo bil fant uročil. Menila je tako zaljubljena vanj, da kar cvili. Ne vem, kaj se je šla z njim pogovarjat, saj ima vendar svojega fanta?»

«Ali veš, zakaj je pokramljala z rokovnjačem? To je pa samo zato in prav zato, ker tistega kozastega Toneta ne mara. Menda vsi vaši bolj mislijo nanj kakor pa ona, ki bi res morala misliti. Če bi ji res kaj bilo do Toneta, bi ne odprla rokovnjaču okenca. E, ljubezen je pa kakor štatljiv konj! Ustavi se tam, kjer si človek najmanj misli. Naprej pa ne spraviš mrhe! Čim bolj ga biješ, tem bolj svojeglav postaja. No, pa recite, če ni prav tako z ljubeznijo! Če dva taka zaljubljena norca svariš, tiščita še bolj drug v drugega,» je zaključil svoje modrovanje stari Zidar.

«Menda boš prav imel,» je pritrdil Palčkov ded in se obrnil proti domu.

Ostali so se še dalje pomenkovali o Francozih in rokovnjačih ter o denarju, ki so ga prvi razpisali na rokovnjaške glave.

«Če se pomisli, tale Matevž jo morda res enkrat še skupi. Ženske so čudne. Baš, ker vedo, da je v večni nevarnosti, ga imajo menda še rajši. Pa maščevalne so tudi! Eno bo potegnil, pa si bo šla zaslužit dobro doto z njegovo glavo,» je dejal stari Gašper in pljunil pred se.

«E, naše Gorenjke so preveč ponosne, da bi hodile ovajat fante. Premočna je njih ljubezen. Če pa dožive nezvestobo, se pa ne maščujejo. Žalostne so in skrivajo se, da še domači komaj vedo, kaj se je zgodilo,» je zagovarjal poštena gorenjska dekleta Zidarjev ded.

Ostala dva sta mu prikimala. Zazvonilo je poldne. Starci so se odkrili in molili. Nato so urno odhlačali vsak proti svojemu domu.

Med tem, ko so se starci posvetovali pod lipo, je Matevž ležal v hosti Pred dvorom. Solnce je žarelo visoko na nebu. Pekoče puščice žarkov so se spuščale navpik na rokovnjača. Matevž je ležal na hrbtu. Bil je gologlav. Zaščemelo ga je v očeh. Obrnil se je in se trenutno zagledal v gosto smrekovo hosto. Žarki so rezali črne žametne sence. Vrhovi smrek so smaragdno sijali.

Rokovnjač je ljubil naravo. Z visoke skale, na kateri je ležal, se je polagoma zazrl v dolino pod seboj. Mahoma se je zasmejal.

«E, nikoli me ne dobe, ti vragi, nikoli ne!» je zagodrnjal in pričel preštevati denar, ki ga je imel na tleh poleg sebe.

Žarki so se odbijali na srebrnjakih, da so blesteli, kakor bi jih bila očistila zlatarjeva roka.

Rokovnjaču je pa med kovanci zalebdelo pred dušo nežno lice lepe preddvorske hišine Uršike.

«Kako lepa je! Pričel sem z njo kakor z vsako drugo. Topel pogled, prijazna beseda in kesneje ljubeč objem. Ampak ona ni zame samo toliko kakor druge. Kakšne globoke oči ima! Zdi se mi, da je njen pogled enak tej zeleneči hosti. Žametne sence migljajo vmes in topli žarki silijo vanjo ter jo ovijajo v smaragdno sinjavo. Tako čudežna in mila opojnost je v očeh tega dekleta! Pa kaj? Kaj hočem? Samo rokovnjač sem, bedni pes, ki čaka konjiča, da mu oddrobi glavo!»

Žalost se je zazrcalila na Matevževem zarjavelem obrazu. Pa je zamahnil krepko z roko in se hotel brezskrbno zasmejati. Njegov smeh pa je bil trd, raskav.

Spomina ni mogel odpoditi. Pred njegovo dušo je zalebdela slika prejšnje noči.

Kakor maček se je spustil z visokega oreha Pred dvorom na grajsko streho in zlezel na podstrešje. Odtod je prispel v hišo.

Uršika, ki ni slutila, da je njen fant rokovnjač, mu je pred dnevi sama povedala, kje imajo grajski spravljen denar. Splazil se je v tisto tretjo sobo na koncu hodnika. Ključavnico je počasi izrval. Delati je moral dokaj previdno, kajti v prvi sobi je spal naglušni oskrbnik Miha. Smrčal je tako močno, da je kar piskal v dva cepa. Poredni Matevž mu je pri slovesu pokril na glavo prazno denarno vrečico.

Starega oskrbnika bi tisto jutro kmalu zadel mrtvoud. Letal je okoli in norel ter vpil, da je vlomljeno v zadnjo sobo in ukraden ves denar. Na glavi mu je pa bingljala denarna vrečica.

Ko je odzvonilo Pred dvorom poldne, je potegnil Matevž iz žepa kos kruha in suho klobaso. Urno se je lotil skromnega kosila in ga kmalu pospravil. Pretegnil se je parkrat in izginil globlje v hosto.

Rokovnjači so imeli glavno skrivališče v Črnem grabnu, kjer so vedno taborili. Povsod okoli so pa imeli svoje špilje in jame. Po hostah, ki so jih poznali še kot pastirji, so si kar sami pripravili skrivališča, kjer so lahko prebili nekaj časa, če so bili preveč oddaljeni od skupnega doma.

Tudi Matevž je zlezel pri neki skali v grmovje. Dospel je v jamo, ki je bila dobro skrita. Nič ni bilo v njej. Rokovnjač je pa v mračnem kotu izbrskal kmalu majhno rovnico. S to rovnico je odgrebel prst in v jamico odložil naropani denar ter jo spet zasul. Rovnico je takoj nato spet skril v kotu, iz katerega je naposled privlekel malo zelenko žganjice. Napravil je krepak požir in steklenko položil nazaj. Sklepalo, bi se iz vsega tega, da fant tu večkrat ostaja. Res je imel Matevž tukaj svoje skrivališče, kadar je šel na sestanek z lepo ljubico Uršiko, ki mu je prirasla tako močno k srcu.

Rokovnjač je naposled zvil svoj suknjič skupaj, ga položil pod glavo, se vlegel in kmalu zaspal.

-"-

Tisto jutro je v preddvorski graščini graščak zasliševal svoje uslužbence.

Oskrbnika Miho je hotel kar zapreti. Ko je pa zagledal prepadeni obraz starca, je bil prepričan, da je možak nedolžen. Postavil ga je pred zrcalo in mu pokazal njegovo pokrivačo, radoveden, kaj bo starec storil.

Miha se je kar sesedel:

«Milost, milost, žlahtni gospod!» je zajavkal. «Nedolžen sem, popolnoma nedolžen! Moja nesreča je, da sem gluh kakor zemlja. Razbojnik je pa vedel, da slabo slišim in se je s tem okoristil.»

Graščak se je jezil. Sicer je imel svoje bogastvo še drugje skrito in je rokovnjač odnesel le majhen del. Jezilo pa je graščaka, da si kdo drzne položiti roko na njegov denar. Zaslišal je vso služničad. Izpraševal je vsakega, če je videl kakega sumljivega tujca postopati okoli graščine.

Ko je zaslišal Uršiko, se je vmešal hlapec Cene. Fant je bil šepast in grd. Poleg tega je bil pa tudi hudoben in klepetav. Bil je znan babjek in tudi za Uršiko je vedno lazil. Dekle ga je parkrat napodilo kar z metlo. Zdaj je pričel govoričiti:

«Milostljivi gospod! Veste, tale Uršika ima fanta. Morda je tisti ulomil?»

«Kakšnega fanta imaš, Uršika?» je vprašal graščak.

«I, od Brkinov je doma. Prav čeden je in postaven. Pa rad me ima. Poročila se bova,» je dejala Uršika v zadregi povešenih oči.

«E, e, gospod, milostljivi gospod! Meni se pa kar zdi, da tisti fant smrdi po rokovnjačih. Boste videli, tisti je imel svoje prste vmes in nihče drugi!» je hitel Cene.

«Ne gobezdaj, sirota šlevasta! Sam gobec te je,» se je zjezil graščak in vprašal Uršiko, ali ima njen fant posestvo.

«Tega pa ne vem. Nikoli mi ni povedal. Saj nisva mnogo govorila. Tako zamišljen je in kar čuden se mi zdi včasih,» je odvrnila deklica.

«Če ga dobro ne poznaš, se pazi! Pusti ga raje pri miru!» je svetoval graščak in ni več silil v dekleta. Takoj je spoznal, da Uršika sama ničesar ne ve.

Uršiko je pa obšla težka slutnja. Spomnila se je, da je enkrat povedala Matevžu, kje ima grajski spravljen svoj denar. In kar zabolelo jo je srce, ko se je spomnila, da je morda Matevž res v zvezi s tatvino. Sklenila je, da mu vse pove.

«Če je on storilec, mi bo morda sam priznal,» si je dejala.

Takoj se je pa pričela jeziti sama nad seboj, da dvomi nad poštenostjo svojega krepkega fanta.

«Tak zal fant že ne bo hodil ponoči na krajo! To se mi zdi prav tako neverjetno, kakor če bi naš žlahtni gospod lazil za kravjo deklo,» si je rekla.

Tisti večer je prišla Uršika zelo zamišljena na grajski vrt. Na nebu je sijal mesec. Mlečna mesečina je oblivala drevesa. Široke veje so kar plavale na njenih valovih. Tako tiho in mirno je bilo vse okoli! Uršika je obstala pod nizko jablano in trenutek počakala. Začule so se stopinje v travi, lahne, komaj slišne in že je slonela deklica v Matevževem objemu.

«Tako rad te imam, dekle moje, da je moja duša vedno samo pri tebi!» ji je šepetal rokovnjač.

«Tudi jaz te imam rada. — Ali veš, kaj se je danes zgodilo?» je hitela Uršika v eni sapi. «Ponoči je nekdo vlomil k nam in odnesel denar. Tisti Cene je obdolžil tebe, čeprav te je samo od daleč videl,» je pripovedovalo dekle.

«Tepec! Kaj se briga zame? Ali ima prezdrave kosti? Menda bi rad šepal še na drugo nogo?» se je razhudil Matevž.

«Ne jezi se! Siten je in dekleta ima rad. Pa nesrečen je tudi, saj ga nobena ne mara,» je takoj omilila Uršika.

«Ti boš govorila, da me nobena ne mara, ti trapa bebasta!» se je tedaj oglasil za njenim hrbtom šepasti Cene, ki je lezel za njo in se postavil pred Matevža. Rokovnjaču so se oči zasvetile. Dvignil je roko. Tedaj ga je pa objela Uršika: «Pusti ga, Matevž!»

«Glej, da se pobereš!» je vzkliknil fant in divje, pogledal Cenca.

Bedni Cene! Sam je bil strahopeten fant. Zdaj je mislil, da bo rokovnjač kar zbežal iz tujega vrta, če se on samo približa. «Pobegnil bo! Jaz bom pa sam pričel pihati Uršiki na dušo. Tako lepa noč je! Drevesa kar gore v mesečini. Tudi moje srce plameni za lepo Uršiko. Menda bo ta noč užgala tudi v njej ogenj ljubezni,» je modroval pri sebi Cene, ki je bil precej ozke pameti. Matevžev nastop mu je pa takoj razblinil vse lepe privide. Žalosten je odšepal nazaj, odkoder je prišel.

Matevž je hotel svoji izvoljenki povedati, da ni navaden kmečki fant. Čudil se je, da še sama ni čula o njem. Prišla je pa malo med ljudi. Ko je pa pogledal njen mili obraz in tiste zagonetne globoke oči, je molčal. Pri slovesu je obljubil dekletu, da se kmalu zopet vidita. Z rožmarinovim vršičkom je srečen odšel v jasno noč.

(Se nadaljuje ... > Med rokovnjači)

(Odlomek iz dela: Francozi in rokovnjači)

 

Sorodni članki:
Med rokovnjači

Ključne besede: Gustav Strniša rokovnjači rokovnjač Matevž proza slovenski pisatelji lliteratura slovenska književnost književna dela 



Po zimi mora vedno priti pomlad, zato jo stržek (najmanjši evropski ptiček) glasno prikliče, skupaj z zvončkom ...
Spoznavanje velikih in malih tiskanih črk slovenske abecede skozi igrivo opazovanje in prepoznavanje žuželk
Kratek, jasen, uspešen načrt s pravili, pojasnili in predlogi - sugestijami za izboljšanje vašega življenja.
Pravljica o jelenu, ki je v stiski spoznal, kako dobre prijatelje ima ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Če se želiš naučiti nekaj novega, pojdi po včerajšnji poti.

John Burroughs