Natisnite    Pošljite prijatelju

Morske želve na Cipru

MORSKE ŽELVE NA CIPRU

Ciper. V meni še vedno nekaj poskoči, ko zaslišim to besedo.
Ciper je tretji največji otok v Sredozemskem morju in do sedaj zame eden najlepših krajev, kar sem jih obiskala. Verjemite, da sem se potepala že po mnogih krajih širom sveta. Zanimiv je ne le po svoji zgodovini, ki nekako deli ozemlje na »grški del« in »turški del«, temveč tudi po čudoviti naravi in neverjetnih ljudeh. Severni del otoka je skozi čas postal naseljen skoraj izključno s Turki, južni dve tretjini pa z Grki.

Ciper sem obiskala zaradi posebnega razloga in ne zgolj turistično. Kot članica društva Morigenos in predstavnica Slovenije sem se udeležila desetdnevnega usposabljanja za varstvo Sredozemskih morskih želv, ki ga organizira RAC/SPA (Regional Activity Centre for Specially Protected Areas) v sodelovanju s Cyprus Wildlife Society ter Oddelkom za ribištvo in raziskovanje morja iz Cipra.

Težko rečem, koliko sem se naučila, saj so bile vse te izkušnje neprecenljive in težko opisljive, lahko pa rečem, da sem osvojila vse vidike varstva morskih želv v Sredozemlju. Med drugim je trening vključeval upravljanje z gnezditvenimi plažami, neposredno nočno opazovanje samic, ki ležejo jajca, lociranje gnezd in želvjih jajc, označevanja želv, zaščita in označevanje gnezd, transport in skrb za jajca, izpustitev novo izleglih želvic, analiza pogojev na plažah, nadzor plenilcev in pregled najdenih mrtvih želv.

Naši dnevi in noči so bili zelo pestri, poseben čar pa ima tudi samo življenje na plaži, brez elektrike in vode.
Dnevi so v večini potekali tako, da smo prehodili vse plaže, kjer želve gnezdijo ter iskali nova gnezda in jih zavarovali z ročno-izdelanimi aluminijastimi kletkami proti plenilcem (najpogosteje so to lisice) ter oznakami, na katerih je opozorilo za ljudi in številka gnezda.



Aluminijasta kletka, ki jo postavimo nad želvjim gnezdom, da zavarujemo jajca proti plenilcem. (Foto: Polona Kotnjek)

Gnezda ni vedno lahko najti. Najprej si pomagamo z lociranjem želvjih sledi, ki ostanejo v pesku, nato pa že zagledaš lepo oblikovano gmoto peska na koncu teh sledi.

Želvje sledi. (Foto: Polona Kotnjek)


V Sredozemlju živijo 3 različne vrste želv. Najpogostejša je tista, ki se vsako leto od aprila do oktobra zadržuje tudi na območju slovenskih in okoliških voda, to je glavata kareta (Caretta caretta), potem je tu še zelena želva (Chelonia mydas) in na koncu še usnjača (Dermochelys coriacea).

Le glavata kareta in zelena želva gnezdita na Cipru, zato smo lahko opazovali le ti vrsti.
Nočne ure so bile tiste ure, ko smo dejansko lahko želve videli, opazovali gnezdenje in jih tudi označili. Nočno dogajanje je bilo res razburljivo, saj smo dejansko imeli priložnost živali videti in se iz prve roke naučiti vse o njihovem obnašanju, premikanju, valjenju in gnezdenju na splošno.

Posebno delo tega projekta pa je tudi delo z želvjimi mladički. In sicer smo vsakodnevno morali izkopati nekaj gnezd ter pomagati malim želvicam, da so prišle na površje. Včasih se lahko kaj zatakne pri izhodu (kamen, suh pesek) in tako ne pridejo vse ven in lahko poginejo. Tako smo izkopali tudi gnezda, kjer smo videli sledi lisice, da smo preverili koliko jajc je bilo požrtih in ali so spodaj še kakšni mladički.




Želvji mladički vrste glavata kareta na poti v morje



Ko želve odložijo jajca, traja približno 7 tednov, da se iz njih izvalijo mladički (SLIKA 3). Ti se, takoj ko so pripravljeni, dokopljejo do površja in gredo nemudoma v morje. Običajno mladički pridejo na površje ponoči, lahko pa se zgodi, da kdaj pridejo tudi podnevi. To je lahko problem predvsem zato, ker so tam čez dan visoke temperature in je pesek zelo vroč, tako da se kakšne tudi dobesedno skuhajo. Veliko bolj so izpostavljene nevarnostim plenilcev in seveda ljudem (turistom), če pridejo na plan podnevi.

Udeleženci projekta (iz Slovenije, Libije, Libanona, Španije ter Cipra) smo se vsak dan srečevali z mnogimi težavami in izzivi, ob tem pa smo morali prenašati še nepopisno vročino, komarje in muhe. Kljub temu so tovrstne izkušnje neprecenljive. Njihov namen je predvsem ta, da morskim želvam v Sredozemlju omogočimo preživetje.

En dan smo na obali našli tudi mrtvo želvo. In sicer je bil to samec glavate karete, ki je meril kar 87 cm po dolžini oklepa. Žival smo zunanje pregledali in vzeli nekaj vzorcev za kasnejše analize, vzeli pa smo tudi lobanjo (SLIKA 4).


Mrtva želva, naplavljena na obalo, vrste glavata kareta



Plaža v Lari, glavno zaščiteno območje, kjer gnezdijo želve (Foto: Polona Kotnjek)

Izkop enega izmed gnezd ter popis števila izvaljenih in neizvaljenih jajc (Foto: Polona Kotnjek) 

Ciper je med drugim tudi eden najbolj priljubljenih turističnih destinacij v  Sredozemlju, zato ne manjka turistov tudi na zaščitenih območjih, kjer gnezdijo želve. Naše delo je bilo zato tudi komuniciranje s turisti in obveščanje ljudi o problematiki in zaščiti teh čudovitih živali.

Želve so v Sredozemskem morju močno ogrožene in zato je informiranje javnosti še kako pomembno. Moram priznati, da večina tamkajšnjih ljudi pozna problematiko in spoštuje želve in njihov prostor, se pa najdejo tudi takšni, ki iz radovednosti ali hudobije tudi uničujejo gnezda.

Glede na to, da želva spolno dozori šele pri 25 oziroma 30 letih, si lahko predstavljate kako hitro lahko nastopi problem. Posamezna samica gnezdi približno štirikrat na sezono in odloži med 80 do 120 jajc, od tega je procent izvaljenih zelo različen, dostikrat zelo nizek.

Izpust malih želvic, ki smo jih rešili iz gnezda (Foto: Polona Kotnjek)



Sledi mladičkov, po tem ko so zapustili gnezdo (Foto: Polona Kotnjek)

Skratka, s skupnim zavedanjem in spoštljivim ravnanjem, lahko poskrbimo, da se bodo želve še naprej pridno vračale na obale Cipra gnezdit in valit, ter obiskovale naše vode še mnogo stoletij.

Moje delo na usposabljanju je bilo pomembno predvsem zato, ker se morske želve (ki so v Sredozemlju ogrožene) zadržujejo tudi pri nas in ker tudi mi (ekipa društva Morigenos) na svojih izhodih na morje pogosto srečujemo ta čudovita morska bitja, ter o njih redno zbiramo podatke, ki jih posredujemo Zavodu RS za varstvo narave ter Zavodu Biocen, ki vodita projekt varstva morskih želv pri nas.

Doživetja in izkušnje bodo z mano ostale za vedno in vem, da se bom tja še vrnila…

Polona Kotnjek, Morigenos
 
Izpustitev želvice (Foto: Eladio Fernandez-Galiano)

•  Več branja >>> Knjige o živalih

(Članek je bil objavljen v e-reviji Mavrični mesečnik)