Natisnite    Pošljite prijatelju

Prezimovanje vodnih želv

December je čas zimskega počitka za vodne in kopne želve iz bolj severnih krajev severne poloble in čez zimo "kuriti" te mrzlokrvne - poikilotermne živali ni smiselno, razen če imamo kakšno bolj tropsko vrsto. Da rdečevratk, rumenovratk, zemljevidaric, pritlikavih zaklepnic, moškatnic in podobnih severnoameriških vrst vodnih želvic ni potrebno prezimiti, je zelo škodljiv urbani mit.

Želve v mirovanju hranijo energijo, a kljub temu počasi potekajo določeni fiziološki in biokemični procesi. Če ti potekajo prehitro, lahko pride do motenj v razvoju. Še posebej zanimivo je, da prevladuje urbani mit, da mladičev ne smemo prezimiti. Res je ravno obratno, ravno mladiče moramo že takoj prvo leto nujno prezimiti, sicer lahko dobijo nepovratne motnje in poškodbe v telesni rasti in razvoju, ki bodo usodno znižale dolgost in kvaliteto življenja želvic. Če ne prezimijo, dobijo hormonske, rastne in metabolne motnje in poškodbe notranih organov, oklepa in skeleta ipd.. Pomembno je vedeti, da mladiči teh želv prenesejo bistveno nižje temperature, kot odrasle vodne želve, saj pogosto prezimijo na kopnem!
 
Želve rumenovratke



Mladički, vir slike

Poglejmo si malo biologijo hibernacije mladičev akvaristično - teraristično znanih vrst vodnih želv. Sposobnost prenesti zamrznitev (zaledenitev) zunajceličnih (ekstracelularnih) telesnih tekočin za dalj časa je pomembna komponenta odpornosti na zimski mraz mnogih mrzlokrvnih (eksotermnih) živali. To odpornost so razvili mnogi nevretenčarji, mnoge žuželke, pa tudi številne prezimujoče dvoživke in plazilci.

Med vretenčarji so najbolj znane na mraz odporne živali številne žabe (Rana sylvatica, Hyla versicolor ipd.) in sibirski močerad (Hynobius keyserlingi) in želve (škatlarica, Terrapene carolina; vodna gizdava želva, Chrysemis picta). Naštete vrste imajo lahko v telesnih tekočinah več kot 50% ledu tedne ali mesece dolgo in prenesejo padec temperature do - 8°C! Nekatere vodne žabe, želve in kače imajo malo manjšo sposobnost prenašanja zamrzovanja, številne pa poginejo takoj, čim pade temperatura pod ledišče, kar je vse običajno povezano z prezimitveno strategijo posameznih vrst.

Gizdave želve rodov Trachemys (=Pseudemys) in Chrysemys redno prezimujejo pod vodo na dnu rek, jezer ali ribnikov in imajo izjemno dobro razvito sposobnost anoksije (odsotnost kisika), zaradi česar jih prištevamo med vodilne fakultativno anaerobne vretenčarje. Mladiči obeh rodov imajo podedovano prilagoditev na zimske mesece na tak način, da tisti, ki se izležejo pozno poleti, ostanejo v kopnem gnezdu čez zimo in zapustijo gnezdo šele spomladi, ko so v okolju optimalni pogoji za njihov hiter razvoj. V ta namen so morali bolj na severu v določeni meri razviti toleranco do zmrzovanja, taki sta recimo obe kanadski podvrsti Chrysemys picta: zahodna C. p. belli in bolj osrednja C. p. marginata. Obe imata gnezda na bregovih, globoka največ 10 cm pod zemljo, kjer temperature redno padejo pod ledišče. Bolj južno v ZDA (Luizijana) pa mladiči južne populacije rdečevratke, Trachemys scripta elegans niso izpostavljeni ledišču v gnezdu med hibernacijo.

Zaradi tega velja za mladiče rdečevratk (težke med 5 - 10 g), da jih prezimimo v hladilniku pri konstanti temperaturi +5°C (+4 do +8°C) v zaprti plastični posodi v vlažnem šotnem mahu.

Navodilo za hibernacijo odraslih, nad 2 leti starih želvic: Nehaš jih hraniti 2 - 4 tedne pred samim spanjem v plastični posodi v hladilniku, da si čim prej izpraznijo črevo. Vsak dan zmanjšaš temperaturo za stopinjo, zmanjšuješ tudi svetlobo po smernicah v tabeli v moji današnji novici, ko pade T. na 10°C in luč na 0h, jih preseliš v plastično posodo s pokrovom (lahko so tiste za hrano, ki jim v pokrovu zvrtaš nekaj luknjic za zrak).

Vode daš v 2x višini oklepa (x2), vmes tudi kakšno šoto ali zemljo, da se vkopljejo v "blato". Nekateri dodajo vodi mali soli (2g/l) ali pravega čaja proti glivicam. Posodo zapreš z luknjastim pokrovom in daš v hladilnik, ki ima termostat nastavljen na željeno T.; na vrh posode ali v njo daš termometer, ki stalno kaže temp., nekateri dajo diigitalnega akvarijskega, ki ima tipalo na žici v posodi, "display" za odčitanje T. pa je lahko zunaj hladilnika, tako da lahko kontroliraš T., ne da bi odpiral hladilnik. Vseeno moraš hladilnik vsaj 1 x dnevno za malo odpreti, da pride vanj svež zrak.
Lahko odklopiš kontrolno lučko v hladilniku, da ne motiš želve.

Vsaka 2 tedna priporočajo, da se želva stehta; če izgubi več kot 5 % telesne teže, jo moramo prenehati hibernirati, jo počasi vrniti na višje temperature in jo peljati na kontrolo k veterinarju, da ugotovi vzrok hujšanja! Če je vse v redu, po 2 - 3 mesecih (oz. kolikor ima pač posamezna vrsta predpisano prezimovanje) želvo zopet počasi odtajaš. V roku 2 - 3 tednov vrneš temperaturo na 20°C in ustrezno povečaš čas trajanja osvetlitve (glej tabelo).

Nivo čiste vode v akvaterariju naj bo sprva nizek, da želva lažje pije vodo. Želva se vrne spočita, prerojena, očiščena, z visoko učinkovitim imunskum sistemom in normalno hormonsko sliko, saj se čez zimo spolno zrelim želvam med spanjem formirajo moške in ženske razmnoževalne celice (spermiji in jajčeca), tako da so spomladi pripravljene na akcijo. Nasprotno, želve, ki celo zimo "žurajo", so spomladi "skrokane", z oslabljenim imunskim sistemom, s porušeno hormonsko sliko in so sterilne in nesposobne za akcijo. Razlika je očitna

http://www.schmuckschildkroeten.de/WINTERRUHE/winterruhe.html

vrsta......................................čas hibernacije.........temperatura
Trachemys scripta scripta.........2-3 mesece................6-10°C
Trachemys scripta elegans........2-4 mesece................4-8°C
Trachemys scripta troostii.........2-3 mesece................10-12°C
Trachemys gaigae.....................2-4 mesece................10-12°C

Kljub temu so z eksperimenti dokazali, da tudi mlade rdečevratke preživijo nagel padec temperature pod ledišče za krajši čas in če koncentracija ledu v tekočinah ni večja od 30%. Preživijo 100 % ohladitev na - (minus) 4°C za 4 ure. Nižje temperature ali večji čas izpostavljenosti tem temperaturam povzroči nagel padec preživetja. Vendar pa so severne populacije (recimo s severnega Illinoisa) bolj odporne na mraz in ni še povsem znano, kako hitro se posamezna populacija lahko prilagodi na padec temperature pod ledišče v kopnem gnezdu v zimskih mesecih?

Značilna prilagoditev teh želvic so "antifrizni" krioprotektanti (cryoprotectants), to so posebne beljakovine oz. amino kisline (taurin, glutamat) in enostavni nizko-molekularni monosaharidi (glukoza, glicerol, laktat). Beljakovinske "antistrjevalce" ledu imajo lahko samo mladički v prvi zimi, odrasle želve jh nimajo. S koligativnim učinkom preprečujejo kristalom ledu, da bi se zgoščevali v telesnih tekočinah. Odpornost na mraz jim omogoča zaloga glikogena v jetrih, ki se pod lediščem pretvori v glicerol; ta se po krvi razdeli po vseh tkivih in prepreči kristalizacijo celične tekočine!

Led v citoplazmi bi namreč poškodoval celice. Želvice imajo v jetrih encimsko vodene glikolitične derivate sladkorja glukoze, glavni je G6P (glukoza-6-fosfat), ki jih sprožijo nizke termperature pod lediščem. V času zmrzovanja so našli največ teh derivatov v vitalnih organih, kot so srce in možgani, v ostalih tkivih pa povprečne vednosti za posamezno vrsto ali podvrsto vodne želve. Odraslim vodnim želvam, ki prezimujejo v blatu na dnu vodnih habitatov, se med prezimovanjem zaradi anoksije in anaerobnih procesov tvorijo velike količine mlečne kisline in laktata, ki ju nevtralizira apnenec iz oklepa in kosti.

 Iz oklepa se sproščajo karbonatni pufri, istočasno se mlečna kislina tudi veže v oklep. Tudi zato je tako pomembno, da so čez leto gojitveni dejavniki: prehrana, metabolizem kalcija (pravilno razmerje med fosforjem in kalcijdem) in tvorba D3 vitamina ob prisotnosti ustrezne doze in spektra UVB svetolbe za "močne" kosti in oklep ustrezni oz. zadostni. Zato je lahko samo optimalno gojenje in nujno prezimovanje dolgoročno gledano uspešno za zdravo in naravno dolgo življenje želv, vse drugo je neetično mučenje živali v ujetništvu.
P.s. nekatere vrste vodnih želv, kot so zaklepnice (recimo vrsta Kinosternon baurii) prezimijo na kopnem; moškatnice (vrsta Sternotheros odoratus) pa prezimijo ali v pod vodo ali na kopnem.

V družini zaklepnic, Kinosternidae se nahaja nekako 20 vrst (rod Kinosternon 16 vrst + rod moškatnice, Sternotherus 4 vrste) relativno majhnih vrst vodnih želvic, ki ostanejo majhne, redko dosežejo 15 cm dolžine, v akvateraristiki najbolj običajne vrste zrastejo samo le do 12 cm! V tujini so znane tudi kot Mud ali Musk turtels oz. Schlammschildkröten po nemško. Žal so za razliko od velikih sorodnic, kot so nabolj znane rdečevratke ali rumenovratke, majhne želve zaklepnice neizrazitih barv in so tudi bolj plašne oz. se rade skrivajo.

Vendar je dejstvo, da so zaradi svoje velikosti oz. majhnosti (so v povprečju za polovico manjše od pisanih gizdavih želv) bistveno bolj primerne za gojenje v ujetništvu. Ko so v ZDA sprejeli slavni "Four - inch Law" ali "The 4" Law" - ne sme se prodajati želvic, ki so manjše od 10,2 cm, so se dejansko tam uveljavile med "ljubitelji", predvsem začetniki te simpatične vodne želvice. So zelo zanimive živalice z zanimivim obnašanjem. V ujetništvu doživijo ob pravilni negi neverjetno dolgo, od 50 - 60 let.

Najbolj pogosti in znani 2 vrsti v hobiju sta triprogasta zaklepnica, Kinosternon baurii, ki zraste do 12 cm in navadna moškatnica, Sternotherus odoratus , ki zraste do 13 cm.

Za razliko od velikih in agresivnih rumenovratk in rdečevrtak in podobnih "dinozavrov", ki jih je težko gojiti celo v vrtnem ribniku (praktično skoraj nemogoče v stanovanju, saj je vsaj minimalno velik oz. predpisan 400 l akvaterarij za njih dolgoročno gledano bolj mučilnica kot neka trajna rešitev), so želve zaklepnice lahko relativno zadovoljne v 400 l sobnem akvaterariju, za njih je sicer predpisana kot minimalna velikost akvaterarija nekje 120 litrov!

Tudi v Evropi in povsod bi morali prepovedati prodajo mladih (in kričeče lepo obarvanih) vodnih želvic rodov Trachemys, Pseudemys, Graptemys, Heosemys, Mauremys, Podocnemys in ostalih iz družine sklednic in nekaterih drugih družin, ker enostavno kot odrasle niso več tako lepe in so prevelike in predivje za običajno gojenje v stanovanju.
Če se že kaj prodaja kot vodna želvica za začetnike, je treba poudariti, da to dejansko ne obstaja, saj nobena vodna želva ni za terarista začetnika, kaj šele za otroka, ki sploh še nima terarističnih ali akvarističnih izkušenj! Bi bile pa zelo pogojno to lahko vodne želvice zaklepnice in moškatnice ali moškatne želve imenovane.
 
Obstaja še nekaj zelo lepih in in na ujetništvo odpornih vrst, ki ostanejo dovolj majhne, kot je recimo kitajska vrsta sklednice Chinemys revesii, ki zraste običajno do 18 cm (samica redko do 25 cm); kanadska vrsta belopikaste sklednice Clemmys gutattata, ki zraste do 13 cm; kitajska štirioka sklednica ali kitajska pavlinka vrste Sacalia bealei (Gray, 1831), ki zraste do 16 cm; ali mehiška vodna škatlarica vrste Terrapene coahuila, ki zraste do 17 cm ipd ...

Ravno te, za gojenje v stanovanju pogojno primerne vrste so zelo redko naprodaj v zootrgovinah, ker so jih izpodrinile bolj barvite in razvpite rumeno/rdečevratke. Glede na vsa dejstva je tako stanje navadna sramota in ni v prid ugledu hobija v celoti. Posledično še neštete v naravno odvržene rumeno/rdečevrtake delajo upravičeno slabo reklamo akvaristom, vsa krivda za to leti na naš hobi!

To, da se vodne želve (in tudi kopne) prodajajo kot "blago za široko potrošnjo", enako kot plišaste igračke ali bonbončki, je sramota in nevzdržno, to bi morali z zakonom prepovedati. Če bi za začetek vsaj tudi v evropski skupnosti dosegli uveljavitev zakona "10 cm" ("The 4" Law"), bi bil to lep korak naprej k odgovorni vivaristiki. Denar in ekonomija žal ne moreta biti edini vidik našega odnosa do narave, živali, tudi hišnih živali!

Želve so kot hišne živali lahko primerne samo za izkušene terariste, ki so specializirani za to področje, ne pa predmet "široke potrošnje".
Literatura: T. Churchill; K.Storey: Responses to freezing exposure of hatchling turtels Trachemys scripta elegans; factors influencing the development of freeze tolerance by reptiles- J. exp. Biol. 127, 221 - 233 (1992).

Več branja >>> Knjige o živalih