Na provincialni postaji

Na provincialni postaji

29.11.2018 | Avtor: Srečko Kosovel
Na medenini (zlata kolesca,
zobata in gladka, tipke koščene)
sonce blešči
kakor s polzaprtimi očmi.
Tu in tam vstane kolesce -
daljen akord se je zbudil,
uradnik odveže trak -
vsak dan enak poziv ...
Monotoni koraki, v pisarniški vzduh
zaprti - dva tira v svet,
skozi okna - puščava Krasa,
brinje in bori, akacije, divje rože -
štirje vlaki na dan. - -
Pozvonilo je. Iznad pesti
je dvignil lice
in vstal iz žalostnih sanj.
Sorodni članki:
Jesen
Vse te besede

Ključne besede: Srečko Kosovel postaja poezija pesmi pesniki poet žalost sanje 



Grenko sladka mikropoezija
Slikanica Ko pride pomlad je oda temu letnemu času. Pomlad je čas prebujenja in veselja.
Po dolgi zimi je v mestece na robu hriba prišla pomlad. Prinesla jo je gospa Pomlad, ena od štirih sester, ki vsako leto obiščejo to mestece.
Tam daleč, v ledeno mrzlih krajih, kamor vroči sončni žarki nikoli ne posijejo, se razteza dežela sneženega moža
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Jaz iščem samo eno - da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.

Pablo Picasso