Od oblikovanja blaga do oblikovanja ljudi

12.06.2006 | Avtor: Janja Artač
Rada bi vam predstavila svojo poklicno pot, ki je zelo zanimiva in v dokaz, da lahko neomejeno dopolnjujemo svojo kariero.
V Oš se nisem preveč rada učila, zato se nisem mogla vpisati na Gimnazijo Vič kot moja najboljša prijateljica.
Mama me je navdušila nad šivanjem, zato sem se vpisala na tekstilno šolo smer šivilja-krojač, ki je trajala 3 leta. Učenje mi je šlo zelo dobro, zato sem vpisala naprej smer konfekcijski modelar in s tem pridobila V. stopnjo izobrazbe.

Med poletnimi počitnicami sem hodila pomagati šivati v manjši tekstilni obrat in si s tem pridobila veliko znanja ter spretnosti in v Muti osvojila prvo mesto v državnem hitrostnem šivanju.

S V. stopnjo izobrazbe nisem bila zadovoljna, zato sem šla na informativni dan Tekstilne fakultete, ki me ni navdušila, saj ima na predmetniku fiziko, kemijo in matematiko. Starša sta nasprotovala, da bi redno študirala, zato sem si našla delo pri samostojni podjetnici, kjer sem šivala žensko konfekcijo.

Okolje v katerem sem delala, me je utesnjevalo, zato sem si našla po osmih mesecih službo v športni konfekciji - šivanje kolesarskih, nogometnih, košarkaški ... dresov, kjer sem delala z velikim veseljem in se še vedno rada vračam tja, da pozdravim bivše sodelavce in delodajalce. Po enem letu dela v športni konfekciji, sem se vpisala na družboslovno fakulteto, Fakulteto za socialno delo, ki nima na predmetniku fizike, kemije in matematike. Slučajno sem ujela tretji vpis, ko so se predavanja že začela.

Na začetku je bilo čudno. Zopet neko novo okolje, strah pred tem, da ni to prava smer za mene, da ne bom uspešna in še in še. Po enem mesecu, ko je padla prva dobra ocena in, ko sem spoznala, da je ta fakulteta točno to, kar sem iskala, sem na prvo mesto postavila študij.
Leta so tekl … Delala sem v športni konfekciji, hodila na predavanja, prostovoljno delala na različnih področjih, vzela sem si čas tudi za »uživancijo«, predvsem šport - hojo po bližnjih hribčkih, kolesarjenje in rolanje. Kljub veliki zaposlenosti s študijem in službo nisem zanemarila prijateljev; za vse sem si vzela čas.

Po štirih letih dela v športni konfekciji in dveh letih izrednega študija na FSD - Fakulteti za socialno delo, sem ugotovila, da bi bilo dobro, da si najdem zaposlitev na področju študija, torej sociale. Kar kmalu so me sprejeli na delovno mesto varuhinja-negovalka Socialno varstvenega centra. Tu se je zgodil preskok, ko sem poklicno nehala delati z oblikovanjem blaga in se je moje delo preusmerilo na delo z ljudmi. Vsekakor ni bilo lahko, vendar sem bila presrečna, da se mi je odprla ta možnost. Tu pa se moja zgodba šele začenja.

V omenjenem centru sem delala dobri dve leti z osebami z motnjami v razvoju. Že od nekdaj me privlači drugačnost, zato sem pri tem delu zelo uživala. Najprej sem delala z mladostniki, nato s starimi. Poleg nege sem pripravljala tudi delavnice in celostno skrbela za razvoj naših varovancev. Po dveh letih se mi je delovna pogodba iztekla in sem postala iskalka zaposlitve. Brez službe sem bila eno leto, kar mi je prišlo prav, da sem napisala diplomo na temo Zaposlovanje slepih in slabovidnih oseb in junija 2004 tudi diplomirala in postala dipl. socialna delavka. Na VII. stopnji sem se zaustavila in imela dovolj učenja, čeprav me je najtežji del še čakal in to je strokovni izpit.

Konec leta sem dobila zaposlitev - pripravništvo, kjer se začne moja zelo lepa in tudi naporna izkušnja, delo z otroki. Pripravništvo sem dobila v Mladinskem središču. Otroci so po pouku prihajali na učno pomoč in različne delavnice. Jaz sem vodila tri: šivanje, socialne igre in glasbeno delavnico. Odziv otrok je bil dober, čeprav včasih nisem dobila takšnega občutka. V enem letu pripravništva pri delu z mladimi sem dobila življenjsko popotnico, kakršne nisem pričakovala. Nihče do sedaj mi ni dal toliko izkušenj, energije, volje do življenja, spoznanj kot delo z mladimi. V tem letu sem oblikovala ljudi, otroke in mladostnike s svojim zgledom, vedrostjo, odločnostjo in nenazadnje tudi znanjem. Šele, ko sem se po končanem pripravništvu lani od njih poslovila, sem ugotovila, koliko sem jim dala, pomenila in koliko sem od njih prejela.

Potem so me čakali štirje meseci trdega dela, ko sem se pripravljala na strokovni izpit iz socialnega varstva. Po dveh mesecih učenja sem šla na izpit, a ga nisem naredila; po štirih mesecih pa mi je na velikooooo veselje uspelo. Tudi ta čas sem bila brez službe, kar mi je
godilo, saj ne vem kako bi mi sicer šlo učenje. Za lažje razumevanje teže tega izpita, naj vam zaupam, da se je potrebno naučiti 50 zakonov na pamet, tako, da skorajda postaneš odvetnik. Po tem velikem uspehu sem doživela še enega in dobila zaposlitev.

Zopet oblikujem mlade, vendar ne tako kot lani, v mladinskem središču, temveč na različnih krajih: igriščih, pred blokom, na ulici, v našem busu veselja, knjižnici, povsod, kjer se mladi zbirajo, zato se mojemu trenutnemu delu reče ulična vzgoja mladih, ki jo je ustanovil znani salezijanski duhovnik Don Bosko.

Pri tem delu se ne morem dolgočasiti, niti osebno nazadovati ali stagnirati. To delo človeka osebno in strokovno izpopolnjuje, utrjuje in ga dela pogumnega, razgledanega in ustvarjalnega brez meja. Zaprek je sicer polno, utrujenost in občutek nemoči je pogosta spremljevalka tega dela. Nikomur ne moremo čez noč spremeniti življenja, lahko pa mu pomagamo odkriti lepe plati življenja, ki jih sam ne uspe videti. Vsak otrok in mladostnik, ki mu uspemo pomagati v tem divjem, apatičnem svetu najti vrline in lepe plati življenja, je neprecenljiv dosežek.


Ključne besede: skala  mladi  mladostniki  mladinska ulična vzgoja  odraščanje  osebnostna rast  poklicna pot  pomoč v stiski  proces učenja 


Tweet