Oranžkov odmev

12.07.2008 | Avtor: Irena Oman Purič
Dolina.
Visoke, visoke gore.
Levo in desno.
Ozka, bela pot.
Na njej pa poni Oranžko.
Opremljen kot kavbojski konj.
Le pištole nima.
Gleda samo k tlom.
Strah ga je.
Teh mogočnih, visokih, nedotakljivih gora.
Ena naenkrat oživi.
Izrišejo se usta, dvoje oči in nos.
A ne spregovori.
Le nemo opazuje Oranžka.
Sredi poti je eno samo samcato drevo.
Na desni strani.
„Končno!" zavzdihne poni. „Čas za počitek!"
Sede v drobno senco, ki jo meče nekaj vej.
Šele zdaj se Oranžko ozre v nebo in se domisli.
„Ali je to prava smer? Kaj če bi raje hodil za Soncem?"
Tedaj s tresočim glasom zakliče:
„Haj-hoj! Je kdo tukaj?"
Vrne se le odmev:
„Haj – hoj! Je kdo tukaj?"
Seveda!
Nikogar ni, ki bi mu dal odgovor, v katero smer naj nadaljuje pot.
In se znova domisli:
„Jaz že nisem takšen osliček, da ne bi sam našel svoje poti!"
Odmev se znova vrne:
„Jaz že nisem takšen osliček, da ne bi sam našel svoje poti!"
Obraz v skali zdaj obrne oči in jih usmeri v Oranžka.
Pogled v levo.
Proti tistemu osamelemu drevesu in utrujenemu popotniku.
Končno tudi usta spregovorijo: „Kaj želiš najti na koncu te poti?"
Oranžko se prestraši.
Močan glas zadoni, da se stresejo gore.
„Kaj želiš najti na koncu te poti?"
Tedaj Oranžko zapre oči in sanja ...

***********************

Sonce je zašlo in vsa dolina se odene v temno modro nebo.
Sredi največje jasnine pa se odprejo nebeška vrata.
Bela so.
V obliki velikega lijaka, iz katerega se usujejo številne srebrno svetlikajoče se zvezdice.
Posujejo ponija Oranžka in ta jim začne pripovedovati svoje sanje ...
„Sem znova doma.
V deročem potočku si hladim utrujene noge ...
Takrat mi na levo ramo sede ptica in mi nekaj zašepeče v uho.
Obrnem se in zagledam ...
Veliko veliko drobnih, belih bitij.
Vsa so enaka.
Po velikosti in debelosti.
A vsako ima srce v svoji barvi.
Sveti se in žari kot lučka.
Sprejmejo me in objamejo.
Brez besed.
Potem napravijo velik krog in sam stojim v sredini.
Šele zdaj začutim, da moje srce ne gori.
Se ne blešči.
Le medlo utripa in si želi ..."
„Kaj si želi?" zasliši na desnem ramenu.
Takrat v krog stopi veliko večja, bela postava.
Poboža Oranžka po prsih in Oranžko zaihti ...
Vsaka izjokana solzica sreče, ki kapne na zemljo, se spremeni v diamantno bleščečo
zvezdico.
„Kaj si to srce želi?" vpraša odmev.

************************

Takrat se Oranžko zbudi.
Sonce je visoko na nebu.
Veselo se smehlja in požgečka Oranžka po trebuščku.
„Ali sanjam?" se sliši Oranžkov odmev.
„Ali sanjam?"
Brž se postavi na vse svoje štiri noge in se odloči:
„Grem za Soncem, da najdem na koncu te ene moje poti
... svoje sanje ...
...in svoje srce v barvi moje ljubezni ..."
* Katere svoje sanje vam danes zaupajo otroci?
* So morda vaš odmev?

Več o > Irena Oman


Ključne besede: Irena Oman leposlovje proza kratke zgodbe pripovedke konj gore odmev, 


Tweet