Natisnite    Pošljite prijatelju

Polja smrti in nema pomlad - Kemična vojna proti naravi

Bilo je  lanskega marca, ko sva se s prijateljem, navdušenim ornitologom, odpravila na ogled gnezdišča sokola selca, ki je tod gnezdil že nekaj let. Res čudni tiči so ti ornitologi! Večino prostega časa posvete svojim ljubljenim pticam. Ni jim žal tisočev prevoženih kilometrov (čeprav jim to povzroča zajetne luknje v družinskem proračunu) niti plazenja skozi trnje in grmovje niti brodenja po močvirjih. 

Čudoviti ljudje so to in prav njim se imam zahvaliti, da sem spoznal najbolj odmaknjene, najlepše kotičke Slovenije. Tudi moj vodnik je eden izmed njih, zaljubljen v ptičji svet in zagledan v lepote narave.

Gnezdišče sokoljega para je bilo v sredini visoke skalne stene in najina poglavitna naloga je bila, da gnezdočih ptic ne vznemiriva. Najina naloga je bila še težavnejša, saj imajo sokoli res "sokolje oči" in ne prenesejo vsiljivcev. Skrivoma sva se zavlekla med vejevje podrtega drevesa in skozi daljnogled opazovala dogajanje na gnezdišču sokoljega para.
  
"Drugič" se je zgodilo letošnje leto, ko sem se sam namenil obiskat sokolji par na istem odmaknjenem gnezdišču. Nisem ju ugledal, skalna stena je mrtvo samevala, sokolov ni bilo več! Neizrekljiva žalost me je zajela, ves potrt sem zapustil oder narave, na katerem je izostal še en igralec, sokol selec! razlog za izginotje sokoljega para je več, najverjetnejši razlog pa so pesticidi, najstrahotnejše orožje človekove kemične vojne proti življenju.

Spomnil sem se besed Rachel Carson iz njene znamenite knjige Nema pomlad, ki je izšla leta 1962. V Zgodbi za jutrišnji dan beremo preroške besede:

"Povsod je vladala moreča tišina. Ptičev ni bilo več. Kam neki so odleteli? Ljudje so veliko govorili o tem, ugibali so in se vznemirjali. Tudi krmilnica na vrtu za hišo je ostala prazna in pusta. Če je kdo videl kje kašnega ptiča, je bil ta naščeperjen, ves se je tresel in ni zmogel več letati. Bila je nema pomlad. Ob jutrih so včasih odmevali spevi stržkov, taščic in drozgov, gruljenje golobov, vreščanje šoj, zdaj pa je vse tiho. Nad poljem, gozdom in močvirjem leži mrtva tišina."


V nadaljevanju nam Carsonova govori: "Ni bila čarovna moč niti sovražna sila, ki bi bila ustavila rojevanje mladega življenja. Človek sam je skalil studenec življenja, da je usahnil." In končuje: "Mrakobno razpoloženje se nas je polastilo, kajti ta umišljena tragedija kaj lahko postane kruta resničnost, ki jo bomo vsi občutili!"

Slovenski prevod njene knjige je izšel že leta 1972, torej pred 25 leti, pred četrt stoletja! Ta knjiga bi morala postati obvezno šolsko branje za vse Slovence, kakor tudi sijajna knjiga Franceta Avčina Človek proti naravi iz leta 1969.

Prazne marnje, utopija seveda! Naš sebizadostni šolski "kurikulum" ima konzerviran zgodovinski spomin, ki se konča nekje pred petdesetimi leti. Zakasneli zgodovinski refleks!

Doktrina "kurikularnih" ideologov je "produkcija fahidiotov" po načelu "Dril osvobaja!":  ljudi, ki ne razmišljajo s svojo glavo, ljudi, ki državi ne postavljajo neprijetnih vprašanj. Toda nekaj je skupnega našim šolarjem in pticam: otroške duše ubijajo z drilom, ptice pa s pesticidi in oboji nimajo pravice niti možnosti, da se branijo.

Pesticidi in ptice, oglejmo si problem malce podrobneje!

Kako strahoten učinek imajo pesticidi na ptice, si lahko ogledamo na primeru karbofurana. Karbofuran je karbamatni insekticid, ki je zelo toksičen za sesalce in ptice.

Občutljivost sesalcev in ptic so preučevali že številni strokovnjaki. Karbofuran deluje, podobno kot vsi organofosforni insekticidi, z inhibicijo acetilholinesteraze (AChE), torej je živčni strup. Posledica učinkov karbofurana je moten prenos živčnih dražljajev po sinapsah, kar pri zastrupljenih organizmih povzroči tresavico, krče in smrt. Četudi použita doza strupa za žival ni smrtna, pa povrzoča hude vedenjske motnje živali, ki trajajo več tednov. Pri pticah se vedenjske motnje kažejo v opustitvi gnezdenja, prenehanju krmljenja mladičev in nesposobnosti parjenja. Karbofuran uporabljajo na kmetijskih površinah v dveh oblikah, kot tekočo suspenzijo ali v obliki zrnc.

Pogin ptic poteka torej po dveh poteh, z neposrednim zaužitjem zrnc ali prek prehranjevalne verige (predvsem deževniki), kadar se uporabi tekoči pripravek. Zrnca na površini prsti pomenijo veliko tveganje za ptice, ker privlačijo predvsem semenojede ptice. Te pa pobirajo peščena zrnca, potrebna za prebavo.

Mineau (1993) podaja sledeč podatke za LD 50 (polovična smrtna doza) pri pticah:
race 0,2-0,7 mg/kg telesne teže
vrabci 0,4-6,0 mg/kg telesne teže
jerebice 1,7-5,0 mg/kg telesne teže
postovke 0,6 mg/kg telesne teže
sove 1,9 mg/kg telesne teže

Povrnimo se torej k sokolu selcu, tej izredno redki vrsti ptic v Sloveniji. Po oceni ornitologov gnezdi v celotni Sloveniji le še nekaj parov! Kot ujeda spada v sam vrh prehranjevalne verige, zato je izjemno občutljiv za biomagnifikacijo pesticidov. Že v času zloglasnega diditija in njegove strupene druščine so opazili prave pomore ujed, predvsem so bile zdesetkane populacije sokola selca, skobca, ribjega orla in koconoge kanje. Pesticidi so povzročali prave pomore tudi med sovami in pticami pevkami.

Poglejmo si podatke, ki jih je v knjigi Environmental Ecology leta 1995 objavil Bill Freedman.

Izjemno visoke koncentracije DDE v maščevju sokola selca,  (tudi do 752 ppm) je posledica njegovega hranjenja z racami selivkami, ki v svojih telesih (maščevje rac: do 20 ppm DDE) prenašajo smrtonosne pesticide iz večjih razdalj. Koconoge kanje, ki se hranijo z malimi sesalci (ki se ne selijo), pa so v svojem maščevju zbrale "le" 13,3 ppm DDE. Kljub toliko nižji koncentraciji pesticidov so koconoge kanje hudo ogrožene!

Prizadetost ujed in sov so dokumentirali tudi v sedemdesetih letih in kasneje. Predvsem so opazili zmanjšanje števila jajc v gnezdu, stanjšanje jajčne lupine za 15-20 %, visoko smrtnost zarodkov in moteno vedenje odraslih živali ob gnezdenju. Najbolj je bil vsekakor prizadet sokol selec. Peakall nam prinaša grozljiv podatek, da je populacija podvrste sokola selca (Falco peregrinus tundrius) iz Kanade padla od prvotnih 8000 parov na 450 parov v letu 1985. Na znameniti univerzi Cornell so pričeli program reševanja sokola selca in v letu 1986 je bilo izpuščenih prvih 850 živali. Program je v nekaj letih zajel ZDA, Kanado in Zahodno Evropo in je izjemno uspešen.

Kaj pa mi v Sloveniji?

Ali bomo čakali, dokler se ne izpolnijo besede Carsonove? Bo slovenska pomlad ostala nema?