Ena ptička priletela

09.04.2017 | Avtor: Anton Komat
Ptice. Tako blizu so nam ljudem in toliko gorja smo jim že prizadejali, pa nam še vedno zaljšajo življenje. Petje ptic in slovenski človek! Koliko ljudskih pesmi opeva ptice, kako slovenska pesem povzema petje naših pernatih prijateljev, ki nas od davnine spremljajo na naših tleh!
 
Ptice nam že kot otrokom govore v bajkah in pravljicah, odrasli jih plašimo iz izvirnimi ptičjimi strašili, ropočemo jim s klopotci, obenem pa se vsi izredno veselimo njihovega pomladnega povratka iz daljnih krajev. Pomladni ljubezenski napevi ptic ožarjajo srca vsem, najstnikom pričarajo prve nesmrtne ljubezni, njih staršem otoplijo že malce zarjavela čustva, včasih pa se vname tudi kakšen star panj.

In jeseni, ko zremo v velike jate ptic na meglenem nebu, nas zajema turobno razpoloženje. Nekako osamljeni se počutimo, vemo, da je blizu zima, da bodo dnevi krajši in da bo sonce izgubilo svojo poživljajočo moč. Vemo pa tudi, da bo spet prišla sončna pomlad in da se bodo ptice vrnile v naše kraje. In takrat bodo naši gozdi, logi, gaji in grmišča, barja in obmejki ozeleneli in oživelo bo ptičje petje, ki nas spremlja od zibelke do groba. In tako gre iz leta v leto, iz roda v rod, v večnem krogu življenja.

Ptice so stalne spremljevalke človeka in nam s svojo lepoto, petjem in bližino zaljšajo življenje na vsakem koraku. Skrajno sebično je govoriti o koristnosti ptic in jih deliti na koristne in škodljive, na roparice in pevke, na dobre in zle, na lepe in nelepe.

Marsikaj lahko sami postorimo za ohranjanje ptic, tako vsi skupaj kakor tudi vsak v svojem poklicu, ki ga opravlja. Poglejmo kako!
Otroci, ki odkrijejo gnezdo, polno jajc, naj to skrivnost obdrže zase in pozneje raje prikrito pokukajo v gnezdo, polno življenja. Strelci z zračnim orožjem bodo ugotovili, da streljanje ni le ubijanje, ampak je lahko tudi šport, in se bodo raje pomerili v pravi strelski tekmi na tarčo. Gozdarji bodo modro ugotovili, da so stara ali že mrtva drevesa prave luksuzne vile za redke vrste ptic in jim bodo odrekli sanitarno pomoč svojih motornih žag. Lovci bodo v skladu s svojo nekdanjo visoko lovsko etiko prenehali streljati iz svojega orožja v bližini gnezdišč, morda bodo nekoč celo ugotovili, da vse ptice le niso divjad.

Ribiči ne bodo zahtevali poboja čapelj in kormoranov, ker bodo morda le dognali, da reke in jezera le niso ribji hlevi za "proizvodnjo" amerikank in krapov ter amurja, znanega "čistilca" ribnikov, ampak da vanje sodi vsaj še nekaj avtohtonih ribjih vrst, ki se še znajo prikrivati med vodnim rastlinjem. Kmetje bodo omejili škropljenje svojih njiv z najhujšimi strupi, zasadili obmejke in pustili grmišča za gnezdenje ptic ter v ozarah nahranili svoje prijateljice.

Sadjarji bodo v svoje intenzivne nasade postavili vsaj nekaj valilnic, saj več, ko bo ptic, manj bo potrebno škropiti. številni vrtičkarji bodo kmalu ugotovili, da jim polžja nadlega ne poje "skoraj" vse solate, če bodo ptice pritegnili v okolico svojega vrta: morda bo dovolj le napajalnik v poletni vročini. Vodnogospodarstveniki bodo prenehali dosledno betonirati vse neukročene vodotoke, ki nesramno vijugajo po pokrajini, ne upoštevajoč vodnogospodarske načrte. Razne združbe za osuševanje bodo ustavile nesmiselno izsuševanje močvirij in prenehale izganjati zadnje duhove življenja v njih. Sorodne združbe za namakanje pa morda le ne bodo porabile vse vode iz svojih zajetij in jih izsušile do dna. Morda se bodo zganili celo vsemogočni mediji in namenili kakšno vrstico tudi ohranjanju ptičjega sveta.

No, in na koncu sem prepričan, da se bo zganila tudi vsevedna politika in prepoznala, da prihodnost Slovenije ne temelji le na EU-histeriji in NATO-obsesiji, ampak, da je naša sijajna priložnost za mednarodno promocijo in prepoznavnost Slovenije lahko tudi izviren slovenski pristop k ohranjanju naše izjemne biotske pestrosti, v katero nedvomno spadajo tudi naše ptice. Mednarodno konvencijo s tem naslovom smo že podpisali, kaj pa če bi ...

Morda so ukrepi, ki sem jih navedel, le prijetne sanje nepoboljšljivega romantika in velikega ljubitelja narave. Toda prepričan sem, da je v nas vseh vsaj kanček romantike in vsaj delček odgovornosti do življenja v slovenski naravi. Kdor nesebično daje, mu bo stokrat povrnjeno. Prav pri pticah je to verjetno še najlažje dosegljivo. Tako blizu so nam ljudem in toliko gorja smo jim že prizadejali, pa nam še vedno polepšujejo življenje s svojim prelestnim petjem, navdihujejo naše sanje, da bi bili svobodni in kot ptice na nebu, in nas plemenitijo s svojo skrbjo za mlade, svojo zvestobo ter nas opozarjajo, da bi bil svet brez njih neskončno pust.

Človek in ptica, oboje se dopolnjuje s pojmi, kot so pesem in harmonija, svoboda in lepota, ljubezen in dajanje, odgovornost in spoštovanje, in še mnogo drugih bi lahko dodali. Naj bo dovolj!

Priznajmo si, da je svet, ki temelji le na izračunu kratkoročnega dobička, krut in dolgočasen, umirajoč in strah vzbujajoč, da nas dela bolne in osamljene. Svet ptic nam zastavlja velika vprašanja o nas samih: poskušamo odgovoriti nanje.
Morda pa le premoremo toliko odgovornosti, da bomo odgovore kmalu tudi našli?

Ena ptička priletela ... Upam, da ji bodo sledile še druge!


Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju


Ključne besede: Anton Komat  ekologija  gensko spremenjena hrana  kemikalije  kmetijstvo  pesticidi  vojna proti naravi  tehnološka orožja  zemlja  varstvo okolja  zastrupljanje okolja  fungicidi  herbicidi  insekticidi  ribiči  ptice  valilnice 


Tweet