Natisnite    Pošljite prijatelju

Preseganje preteklosti

Tukaj se bomo posvetili tistemu delu hudih človeških zagat, ki se kakor zla senca vlečejo s človekom skozi življenje.

Če človek tragiko prepusti času, bo polagoma bledela, vendar nekje v globini ostaja kot boleče jedro, ki potem zbode ali zaskeli, kadar koli življenjske okoliščine človeka spomnijo, kaj je izgubil, za kaj je bil prikrajšan, kaj pretrpel. To seveda ni preseganje preteklosti.

Za preseganje preteklosti je potrebno nekaj osebne odločitve in napora. Preseganje preteklosti temelji na takih izkušnjah. Je pravzaprav najzahtevnejši vrh v tem krutem pogorju človeškega vzpenjanja k zreli človečnosti. Nihče se v življenju ne more izogniti temu pogorju, hitro pa lahko zaigra možnost dobrih življenjskih izkušenj v njegovih strminah.

Katero tragiko iz preteklosti je treba zavestno preseči?

Predvsem osebno: težko otroštvo, večje nesreče, hujše osebne zmote, večje krivde...

Ko ima človek dobro izkušnjo v preseganju osebne tragike iz lastne preteklosti, bo lahko presegel tudi občestveno tragiko, ki je je bolj ali manj deležen: da je imel slabe starše, da je bilo v preteklosti njegove družine kaj zelo narobe, da je zgodovina njegovega naroda, verske skupnosti, stranke ali druge skupine, ki ji pripada, obremenjena s hudimi zmotami ali zlimi dejanji...

Kaj pa se zgodi z zlom, kadar ljudje ne uporabljajo prej omenjenih in podobnih "postnih domačih zdravil za dušo in telo"?
Tukaj moramo ponovno opozoriti na tri antropološke izkušnje:

1. da vsako zlo posameznika bolj ali manj ugonablja, dokler ga ne preseže,
2. da do določenega dosega svoj strup prostorsko in časovno širi na druge;
3. da pa se - gledano v večjem obsegu zgodovine - sámo uničuje.

Tukaj je za nas pomembna tretja izmed teh izkušenj. Zlo namreč nima svoje lastne bitnosti (ontološke entitete); zlo je pomanjkanje dobrega, zamujeno dobro, pokvarjeno dobro, zajedavec na drevesu bitnosti. Kakor vsak zajedavec tudi zlo nekaj časa uspeva in se kužno širi v okolico, nato pa se začne sesedati v samem sebi, ugonobi sámo sebe, pogine in gnije ter se končno spremeni v gnoj zgodovine - dragoceno občestveno izkušnjo.

Upam, da antropološko spoznanje ne zveni kakor potuha za posameznika, da bi svoje osebne tragike in trpljenja, kolikor ga je bil v preteklosti ali ga je sproti deležen, ne spreminjal v potu svojega obraza v zdravilno in krepilno sredstvo svoje človeške in medčloveške rasti. Eno je trezno in stvarno gledanje na neizmerno morje zla in trpljenja na svetu, drugo pa je osebna naloga preseganja lastne tragike, brž ko se človek te možnosti zave.

Preseganje osebne življenjske tragike iz preteklosti spoznamo po dveh sadovih:

1. Tragika iz preteklosti človeka ne boli več in ga s svojim škodljivim vplivom ne zastruplja več, in
2. Človek je odkril smisel te hude življenjske izkušnje in s tem iz nje dobil nekaj dobrega: draga življenjska izkušnja mu je postala dragocena
življenjska izkušnja. Včasih so to prava osebna razodetja in prehodi iz plitvine v globoke vode.

V tem smislu Frankl upravičeno pravi:

"Pogosto šele razvaline odprejo očesu pogled v nebo."

Nasveti 

 ● "Odpustite sebi !"   Če občutite tragiko zaradi kake svoje nesreče, bolezni ali krivice v preteklosti, je ne pestujte in ne razpihujte, ne brskajte po vzrokih in ne iščite svoje krivde, da vas je to doletelo. Z vso svojo energijo se lotite težke in verjetno dolgotrajne naloge njenega preseganja na razumski in doživljajski ravni ter v praktični vsakdanji dejavnosti.

● "Odpustite staršem !"  Kako prenašati in presegati napake staršev? V nekem trenutku življenja se zaveste, da so vaš oče ali mati ali skupaj kot starši imeli ali zagrešili neke napake, katerih posledice morda doživljate na sebi. Prav je, da to spoznanje vzamete zares, ob stran pa mu postavite enako jasno spoznanje, kaj so imeli ali storili vaši starši dobrega, tako da uživate sadove tega še sedaj tudi vi. Zle posledice so vaša osebna možnost in naloga,  da jih prerastete v sebi in presežete svojo tragiko preteklosti. Ni je večje nespameti, kako jeziti se na napake staršev in jim očitati, ob tem pa jih sam nebogljeno ponavljati. Napak staršev ne boste v življenju togo ponavljali, če jih boste pri njih dojeli kot njihovo tragiko in jim od srca odpustili. Če ob zavesti o neki materini napaki kupite vrtnice in ji jih daste v roke ali odnesete na grob ter se ji zahvalite za dobro skupaj z globokim odpuščanjem za slabo: "Moja mati, rad te imam takšno, kakršna si bila!", preraščate v sebi njeno napako. Če pa ji očitate in ste jezni nanjo, projicirate vanjo vso krivdo: ona naj bi bila svobodno slaba in vas je svobodno pokvarila, medtem ko imate sami sebe za nesvobodno lutko, ki se mora ravnati po materinem programu. Ko jemljete njo in sebe enako: kot deloma svobodnega deloma nesvobodnega človeka, začnete sami realistično napredovati, njo pa zrelo ljubiti.

● Bistvo človekove naloge pri preseganju preteklosti čudovito izraža stara Oetingerjeva (1702-1782) molitev, ki jo na primer v neštetih skupinah za samopomoč po programu AA (anonimnih alkoholikov) obredno zmolijo vsi skupaj pri vsakem srečanju skupine:

"Bog! Daj mi sproščenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti; daj mi pogum, da spremenim, kar lahko, in daj mi modrost, da bom razločeval med tem dvojim!"

 (odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)

Priporočljivo branje >>  Knjige o osebnostni rasti