Psihološki odnos do gozda

12.01.2008 | Avtor: dr. Anton Trstenjak
Zaradi zmeraj bolj prevladujočega tehnološkega odnosa do gozda, se v modernem človeku kot nasprotno prizadevanje prav tako zmeraj bolj prebuja čisto psihološki odnos do gozda.

Psihološki odnos do gozda je seveda toliko star kakor človeštvo samo. Kako pa človek gozd, to se pravi pokrajino z gostim drevjem doživlja, to je seveda odvisno od vsakokratne situacije tako zunaj v gozdu kakor znotraj v človeku samem.

Čim bolj se človek zaradi mehanizacije življenja oddaljuje od gozda z njegovim zelenjem in osvežujočim zrakom, tem huje pogreša obenem njegovo bližino. Sodobni človek doživlja prav zaradi nenaravnega oddaljevanja od gozda in mehaniziranega življenja zmeraj močneje potrebo po simbiozi z gozdom in njegovo atmosfero.

Zmeraj bolj se zavedamo temeljnega dejstva: kjer so živa bitja, tam je atmosfera, tam se diha. To temeljno zahtevo življenja je že pesnik Goethe izrazil v klasični obliki.

Tudi gozd diha, tudi gozd ustvarja atmosfero. Moderni človek, izkoreninjen iz neposrednega življenja, doživlja vedno močneje, da ima tudi gozd dušo, ki diha, in da je potreben ravno tega diha, ki prihaja iz njegovega zelenega ogrinjala.
 
Samo v tej naravni simbiozi z gozdom živi lahko človek zdravo življenje. Čim bolj jemlje gozdu njegovo dušo, tembolj slabi tudi svojo dušo in njeno življenjsko silo.

Ta globoko zakoreninjena življenjska zveza med človekom in gozdom je dobivala v vseh časih močne odmeve v njegovi zavesti in prav tako učinkovite pobude za velike stvaritve na vseh področjih umetnosti. Gozd ne nudi človeku samo osvežujoče življenjske sile in gospodarskih koristi, ki se dajo tehnološko večkratno pomnožiti, marveč ima za človeka tudi posebno glasbo in poezijo, arhitekturo in lepoto, čuva razen vsega tega v sebi neizčrpljive skrivnosti.

Zato je gozd človeka že od nekdaj navdihoval s simboličnim, nazornim, prispodobnim mišljenjem; iz njega so izhajali številni navdihi z globokimi čustvenimi doživetji.

Harmonijo življenja, ki naj bi človeka osrečevala, črpa človek ne nazadnje tudi iz neizčrpljivih globin gozda, to je pač doživljanje čudovitega skladja, ki vlada v gozdu med drevesom in naravo, med zemljo in nebom. Gozd nima za človeka samo posebne glasbe in poezije, marveč mu diha tudi svojo mistiko.

Gozd je za človeka vedno skrivnosten in hkrati kar neznanski. Za človeka v gozdu ne rastejo samo drevesa in rastline v večkratnem soglasju; zanj živijo tam tudi živali in druga živa bitja, mnoga redno nevidno, samo v izjemnih srečanjih za izvoljene, vidnih.
V gozdu vladajo tudi gozdni duhovi, pravzaprav nekakšni bogovi, ki so že v starogrškem svetu imeli posebna imena kakor oreade, driade in podobno.

Gozd nima samo svoje poezije in glasbe, marveč tudi svojo mistiko; pravljičen je, seveda samo za otroško nedolžno srce, ki se podaja v gozd s hrepenenjem po sreči, ne pa z lovsko poželjivimi srci za plenom in dobičkom.

Seveda pa se moramo nanovo učiti, ne smo kako od gozda živeti, marveč tudi kako z njim živeti, z njegovo skrivnostno življenjsko silo. Verjetno še vsi poznamo pravljico o drevesih, ki so vsa ovenela istega dne, ko so nesli njihovega vrtnarja v grob, ki jih je dolga leta negoval, kakor da eden brez drugega niso mogli živeti, kakor da so si drug drugemu podarjali življenje.

Poznamo tudi legendo o rajski ptici, katere petje je samotnega samostanskega brata v gozdu napolnila s tolikšno nebeško radostjo, da je zamenjal čas z večnostjo in se vrnil šele čez več stoletij.

Ni treba, da bi bil človek že prerok, dovolj je, da je vsaj nekoliko pesniško ubran in gre z otroško pravljično domišljijo v globino gozda, da v rahlem šelestu listja zasliši božji glas.

Ni pa treba, da bi se zgubljali v mistiki; dovolj je, da gozd z njegovimi skrivnostmi doživljamo človeško in že se nam razodevajo tudi globlje plasti in zakonitosti življenja, ki porabniškega človeka in njegova dnevna prizadevanja neskončno presegajo.
Mi smo prisiljeni prevzgojiti svojo zavest. Krona našega bitja se je s tehniko tako rekoč izvotlila in izpraznila. Vsa tehnika je končno samo materializacija človeškega duha in njegove zavesti. Toda tehnika kot naš drugi jaz z njeno avtomatizacijo se je tako rekoč osamosvojila in z njeno hitrostjo prekaša neskončno možnosti posameznega človeka. tako se ravna po svoji logiki in se predstavlja pred človekom tako rekoč kot antiinteligenca sredi sveta. Človek nebogljeno caplja za njo. V trendu za stopnjevano proizvodnjo in dobičkom se ozira samo na kvantiteto, zanemarja pa kvaliteto na vseh področjih, tako da zaman hodi v hoji za srečo, ki pa je čista stabilnost življenja, ne pa nemirna dinamika. Gozd s svojim drevjem pa je tako rekoč utelešena življenjska stabilnost.

Vsekakor si moramo predočiti vsaj eno stvar: kolikor skušamo za našo bolno družbo najti učinkovita zdravila, toliko moramo ozdraviti predvsem naše gozdove.

Odlomek iz knjige: Za človeka gre, Izbrana razmišljanja, 1991



Ključne besede: Anton Trstenjak psihologija psihološka  ekologija gozd izbrana razmišljanja Za človeka gre 


Tweet