Natisnite    Pošljite prijatelju

Rečni delfini in pliskavke

Delfine in pliskavke najdemo tudi v večjih rečnih sistemih ne le v morju. Za razliko od svojih sorodnikov v morjih so ti manj poznani širši javnosti, njihovo življenje pa bolj ovito v tančico skrivnosti.

V Južni Ameriki živijo v porečju Amazonke in Orinoka, v Indiji v porečjih Gangesa in Indusa, na Kitajskem v porečju reke Jangce ter v Kambodži v porečjih Mekong in Laos. Med tako imenovane »prave« vrste rečnih delfinov (ti spadajo v družino Platanistidae) prištevamo: 


 Baiji (Lipotes vexillifer) v reki Jangce,

 









Boto (Inia geoffrensis) v Amazonki in Orinoku,

 









Susu (Platanista gangetica) v rekah Ganges in Indus in

 






Franciscana (Pontoporia blainvillei) v estuarjih in obalnih vodah na vzhodu Južne Amerike od Brazilije do Argentine.

V rekah najdemo poleg prej omenjenih vrst tudi:

 delfine Irrawaddy (Orcaella Brevirostris), 

 





delfine Tucuxi (Sotalia fluviatilis) in 






 Jangceške brezplavute pliskavke (Neophocaena phocaenoides). 

Rečni delfini so dokaj nenavadnih oblik. Njihove glavne morfološke značilnosti so dolg in raven gobec, nizka trikotna hrbtna plavut, širše prsne plavuti, zelo majhne oči ter gibljiv vrat. Vidljivost v njihovem naravnem okolju je zelo slaba, saj rečni veletoki prenašajo velike količine sedimentov. Oči imajo zato majhne in nekoliko zakrnele. Delfin susu je celo brez očesnih leč in povsem slep.

Ključnega pomena za njihovo preživetje je torej eholokacija, ki naj bi bila po mnenju znanstvenikov še bolj razvita kot pri drugih vrstah kitov (vsi delfini spadajo pod red kitov).

Migrirajo po rečnih sistemih in se hranijo z ribami, raki in školjkami. Pogosto so opaženi v globljih delih rek, ki predstavljajo biološke »vroče točke«. Rečni delfini in pliskavke predstavljajo pomemben del biodiverzitete in so naraven bioindikator zdravega ekosistema. Kvalitetna rečna voda in drugi naravni viri v tem ekosistemu so od nekdaj pomembni tudi za ljudi.

Večina rečnih sistemov je danes že močno degradirana, saj ob rekah živi več kot 15 % svetovne populacije ljudi, vedno bolj pa naraščajo tudi potrebe po naravnih virih. Rečne ekosisteme uničujejo: prelov, rečni promet in gradnje ter povečano industrijsko in kmetijsko onesnaževanje.

Obsežen ribolov (tudi z elektriko in razstrelivom) je ribje populacije privedel do skorajšnjega kolapsa ter močno povečal smrtnost delfinov in pliskavk. Izredno gost rečni promet ni le eden izmed onesnaževalcev, temveč tudi vzrok za pogosta trčenja z delfini ki privedejo do resnih poškodb in celo smrti. Gradnja različnih rečnih konstrukcij kot so jezovi je omejila gibanje delfinov in rib po rekah ter preprečila dostop do pomembnih območij razmnoževanja in hranjenja. Degradacija teh ekosistemov je privedla do izredno hitrega upada rečnih delfinov in pliskavk.

Zelo zaskrbljujoče je stanje na Kitajskem. Po obsežni raziskovalni odpravi je bila vrsta Baiji v reki Jangce, decembra 2006, proglašena za funkcionalno izumrlo. To pomeni, da nekaj živali sicer še obstaja, vendar vrsta nima več možnosti za preživetje (več o raziskavi: http://baiji.org/expeditions/1/overview.html).

Vrsta Boto je manj ogrožena kot ostale vrste rečnih delfinov. Čeprav se tudi v porečju Amazonke povečuje pritisk ljudi, ta ni tako obsežen kot v Aziji. V letu 2007 je Fernando Trujillo zaključil prvo obširno raziskavo in ocenil število rečnih delfinov v porečju Orinoka in Amazonke. Opaženih je bilo 3188 delfinov. Ta začetna raziskava je ključnega pomena za razvoj načrta za zaščito rečnih delfinov v Južni Ameriki.

Če se bo tako uničevanje ekosistemov nadaljevalo, bo število delfinov hitro upadlo tudi drugje po svetu.

Ana Hace, Morigenos

• Več branja >>> Knjige o živalih