Natisnite    Pošljite prijatelju

Samoohranitev: Prepoznavanje pasti, kletk in zastrupljene vabe - podivjana ženska

Podivjano bitje je običajno tisto, ki je bilo nekoč divje, nato udomačeno, nazadnje pa se je spet vrnilo v svoje naravno ali neukročeno stanje.

Podivjana ženska naj bi sprva bila v naravnem psihičnem stanju - to je v svojem pravem, divjem umu -, nato pa se je zaradi zasuka dogodkov pretirano udomačila, kar je omrtvičilo njene instinkte. Brž ko zazna priložnost za vrnitev k svoji divji naravi, postane lahek plen najrazličnejših pasti in strupov. Njeni cikli in varovalni sistemi so okvarjeni, in ker ni oprezna in čuječa, je lahek plen.

Izguba instinkta poteka po posebnem vzorcu. Pomembno je, da ga proučimo, se ga dejansko naučimo na pamet, da bomo mogle obvarovati zaklade svoje osnovne narave. V psihičnih gozdovih je veliko pasti iz zarjavelega železa. Ležijo tik pod listnato zelenino gozdnih tal. Psihološko gledano to velja tudi za zunanji svet, ki vsebuje različne vabe, za katere smo dovzetne: odnose, ljudi, zapeljive dogodivščine; toda znotraj vabe, običajno lepe na pogled, je nekaj ostro nabrušenega, kar ubije duha, brž ko zagrizemo vanjo.

Podivjane ženske vseh starosti, zlasti še mlade, neustavljivo žene, da bi se oškodovale za dolgo lakoto in izgon. Pretirano in nepremišljeno težijo k ljudem in ciljem, ki niso hranljivi, bistveni ali trajni. Kletke, premajhna življenja, kamor jih je mogoče zvabiti ali potisniti, vedno čakajo nanje, ne glede na to, kje in kdaj živijo.

Če ste bili kdaj ujeti, če ste kdaj trpeli za hambre del alma, lakoto duše, če ste se kdaj znašli v pasti, zlasti če težite k ustvarjanju, je zelo verjetno, da ste bili ali ste podivjana ženska. Podivjana ženska je običajno izjemno lačna nečesa dušnega, in pogosto zagrabi kakršen koli zakrinkan strup, ker verjame, da je tisto, po čemer hrepeni, njena duša.

Čeprav nekatere podivjane ženske v zadnjem trenutku zbežijo od pasti in izgubijo le nekaj dlak, jih veliko več nespametno stopi vanjo in so za nekaj časa oropane občutkov, tretje se zlomijo, četrtim uspe, da se rešijo in odvlečejo v jamo, kjer same celijo svoje rane.

Da bi se ognile tem zankam in skušnjavam, v katere se zapletemo po času, preživetem v ujetosti in lakoti, jih moramo videti vnaprej in jih obiti. Na novo moramo razviti uvid in opreznost. Naučiti se moramo obrniti. Da bi prepoznale pravo smer, moramo poznati napačno.

Clarissa Pinkola Estes,  odlomek iz knjige   >> še več zgodb v knjigah

Več motivacijskih zgodb si lahko preberete >>> v knjigah s tematiko:  Motivacija in osebnostna rast