Sto domačih zdravil za dušo in telo 1 - Predgovor

Sto domačih zdravil za dušo in telo 1 - Predgovor

12.01.2008 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Prav samopomoč je osnova; kjer je ni, ne more na izvirno človeškem področju pomagati nobena zunanja pomoč, pa naj je še tako strokovna. Za samopomoč pa je današnjemu človeku potrebna etično-bivanjska in metodična vzgoja. Če si hoče pomagati sam osebno in v okvirih svojih temeljnih človeških skupin, mora gledati nase kot na bitje z osebno pobudo in osebno odgovornostjo, svoje smiselne pobude in naloge mora znati na kar najuspešnejši način uresničevati. Tako moralna drža kakor metodična usposobljenost ljudi terjata danes pri nas sistematično vzgojo in posebno skrb, kajti medtem ko sta osebna pobuda in sodobno metodično znanje v razvitem svetu naglo napredovala, sta bila pri nas sistemsko uspavana in zanemarjena. "
Predgovor

Ko človek bere knjigo, prihaja v stik z njenim svetom. Tako kot sva sedaj tudi midva, dragi bralec, v nekem človeškem odnosu. Prisrčnejši in plodnejši bo, če Vam predstavim okoliščine, v katerih je bila tale knjiga spočeta in rojena.

Konec maja 1987 so me povabili predavat o vzgoji učiteljem in staršem v nek manjši slovenski kraj. Tja sem prispel dobro uro prezgodaj in šel posedet na gostilniški vrt sredi vasi. Spil bom sok in opazoval utrip kraja, da se vanj vživim in se tako pripravim za srečanje z njegovimi ljudmi, sem si dejal. Ko sem tam sedel, je poleg mene potekal tale prizor.

Za mizo sta sedela dva mlada zakonska para, vsak s po dvema otrokoma, od katerih je bil eden še v otroškem vozičku, in mlada žena, ki je tudi imela ob sebi otroka v vozičku; po videzu vsakdanja, povprečna, urejena družba. Odrasli so živahno klepetali in - razen ene od mater - pili pivo. Otroci - najstarejšemu fantku in punčki je bilo kake tri leta - so skakali okrog; odrasli se zanje niso posebno menili, le od časa do časa so jih opozarjali, da ne smejo na cesto.

Fantek in punčka sta šla v bližnjo lužo, ki je po dežju ostala na dvorišču in skakala po vodi, da sta se zamazala od glave do peta. Oče je šel in fantka nasekal po ritki in pri tem klel; sploh je vsa družba veliko kvantala in ves čas kadila. Fantek ga je udaril nazaj, mati pa ga je ščuvala: "Le daj ga, ugrizni ga!"

Nato sta otroka prišla k mizi in fantek je hotel piti pivo. Najprej so mu vsi branili, češ da bo pijan. Ker pa je še sitnaril, ga je eden začel prav siliti s pivom, in nato so ponudili kozarec s pivom še punčki.

Žena, ki ni pila, se je kmalu začela odpravljati domov. Silila je moža, češ lačna sem, hrana pa je v tvojem avtu. Njega pa nikakor ni bilo volja iti: "Pojdi sama z otrokoma. Jaz pridem takoj. Moram spiti vsaj še eno pivo na današnjo slabo plačo!" Nekaj časa ga je še pregovarjala, postajala vse bolj živčna, nato pa z otrokoma odšla.

alkoholPremišljal sem, koliko nizkih udarcev na telesnem, duševnem, duhovnem, občestvenem in zgodovinsko-kulturnem področju so zadale same sebi te tri mlade družine v pičle pol ure. Kajenje in popivanje je omamljanje in vodi v zasvojenost, eden od mladih mož pa je bil že očitno zapit. Kletev in kvantanje sta grda nekulturna razvada, kako slab zgled so dajali otrokom, kakšne vzgojne napake so počeli, kako klavrne zakonske odnose so gojili... Otroka, ki sta brodila po blatni luži, da sta bila za v banjo, njuna obleka pa za v pralni stroj, sta bila le bleda prispodoba otročje nesmiselnega ravnanja staršev.

Družinsko življenje je kakor veličastna Beethovnova simfonija, ki jo izvaja uigran orkester v filharmoniji. Tri mlade družine so na poti do svojega popoldanskega domačega koncerta povaljale svoje pražnje obleke v blatu besed in dejanj; nekaj se jih je na poti do koncerta izgubilo ali pa zapravilo del svojih instrumentov, v svoj kulturni dom bodo prikolovratili sredi predstave ter drug drugega motili in jezili.

Ob tem dogodku se mi je milo storilo. Dodobra me je pripravilo na predavanje, kjer smo se - kakih dvajset učiteljev in petdeset staršev - ubadali z vprašanji, kako človeško živeti in rasti. Na poti domov sem sklenil nekoč napisati tole delo. Če bo pomagalo, da bo kak človek ali kaka družina svojo življenjsko simfonijo igrala bolje, kakor bi jo sicer, bo doseglo svoj namen.

Vsebinska podlaga za antropohigieno se je oblikovala postopoma, ko sem zadnjih deset let delavcem različnih poklicev in strokovne stopnje, vodstvu, mladini in staršem predaval o preprečevanju težav, ki jih prinaša zapijanje. Pri tem je človeku, ki dela tudi pri urejanju alkoholikov in njihovih družin, kar samoumevno, da naj bi razlagal razna spoznanja o telesnem in duševnem vplivu alkohola, ali pa pred ljudmi razgrinjal svarilne zglede alkoholičnega gorja. Toda ne eno ne drugo ni primerna snov za vzgojni pouk ki naj bi pomagal preprečevati alkoholizem, kajti te stvari ljudje deloma poznajo, pa jim to nič ne pomaga. Pomembno je namreč dejstvo, da niti vednost o škodljivem delovanju nečesa, niti svarilni zgled zlih posledic praviloma človeka ne naučita takega življenjskega in sožitnega sloga, ki bi ga varoval pred to nevarnostjo, pa naj gre za pitje alkoholnih pijač, kajenje, uživanje mamil, nezdravo pridobivanje telesne teže, in sploh za varovanje zdravja, za samomore, za zakonsko neskladje in polome ali katerokoli drugo obliko zgrešenega načina življenja in sožitja.

Ob teh predavanjih sem se učil tudi ob napakah, ko sem prehodil pot od nesmiselnega strokovnega poučevanja o alkoholizmu in svarjenja pred njegovimi zlimi posledicami do razmislekov o tem, kako zdravo živeti, dan na dan usklajevati medčloveške odnose in se duhovno in kulturno poglabljati. Pri vzgoji in pouku o zaželenem življenjskem in sožitnem slogu pa je koristno tudi znanje o zakonitostih takega življenja, in potrebno je navajati številne vzorce in zglede, kako se da to udejaniti v današnjih življenjskih razmerah.

S podobno nalogo smo se ubadali tudi terapevti za alkoholizem. Urejanje alkoholikov in njihovih razrvanih družin je tem uspešnejše, čim bolje razumemo alkoholizem kot moten življenjski in sožitni slog in čim ustreznejša in bolj raznovrstna terapevtska sredstva uporabljamo, kajti pri zapitosti je potrebno zdravljenje v ožjem pomenu besede le v začetku, če in kolikor je človek bolan, sicer pa je urejanje alkoholika in njegove družine spreminjanje doživljanja, vedenja in sožitja. Tako smo se pri socialno psihiatričnem in socialno andragoškem urejanju alkoholikov veliko trudili z razvijanjem raznih "vzgojnih in prevzgojnih sredstev"; posebej prizadevni terapevti pri tem so bili psihiatri Janez Rugelj, Vinko Razboršek in Jože Jakopič ter nekateri po bolnišnicah za alkoholizem, zdravnika Franc Heber in Janez Klobučar, psihologinja Terezija Rožič, socialni delavci Tone Kladnik, Marinka Sila, Ksenija Ramovš in še več drugih.

Drugi, s katerimi tesneje sodelujem, pa podobna vzgojna sredstva razvijajo na drugih področjih, na primer psihologa Zdenka Zalokar Divjak in Žare Trušnovec za preventivno delo z otroki in družinami, zdravnik Marko Koljšek pri hujšanju debelih ljudi, socialna delavka Branka Knific pri delu z rejniškimi družinami in rejenci, večja strokovna skupina pri projektu skupin ostarelih za samopomoč, in še drugi, da ne bom našteval preveč na dolgo.

Med teoretičnimi viri te antropohigiene naj omenim dva.

Odločilni pečat ji daje poglabljanje v človekovo doživljanje kot temeljno duhovno dogajanje v okviru integralne filozofske antropologije; mentor, prof. dr. Anton Trstenjak, mi je z osebnim zgledom in vrhunskim znanjem, zlasti pa s svojim prijateljskim odnosom postal stalna spodbuda za poglabljanje v večno vprašanje: Kdo in kaj je človek?

Zadnja tri leta sem študiral pri dr. Elisabeth Lukasovi na Inštitutu za logoterapijo v Münchnu. To je nova smer v psihologiji, ki dobiva zadnja leta v zahodnem svetu čedalje večji vpliv na vzgojnem in terapevtskem področju, Lukasova pa ena od vodilnih svetovnih strokovnjakov na tem področju. Leta za letom izide kaka njena nova knjiga, ki je strokovno bogata, v besedah pa jasna, tako da imajo njena dela in njihovi prevodi v številne jezike močan vpliv na počlovečenje psihologije, psihoterapije in vzgojnih ved. Logoterapijo imenuje njen utemeljitelj, Viktor Emanuel Frankl, dopolnjujoča psihologija, ker posebej upošteva človekovo duhovno razsežnost, ki so jo dosedanje smeri zanemarjale.

Logoterapevtska spoznanja in izrazno orodje je za področje antropohigiene daleč najprikladnejše; če ga primerjamo z drugimi psihološkimi smermi, se zdi kakor traktor proti lesenemu ralu pri oranju njive. Zato se v knjigi pri spoznanjih in v izrazju precej naslanjam prav na dela Lukasove, Frankla in nekaterih drugih sodobnih logoterapevtskih piscev.

Poseči pa moram še nazaj v svoja zadnja gimnazijska leta in v leta vzgojne prakse po tem, ko nas je učil pedagogike prof. dr. Valter Dermota. Prav tisti čas smo na skromnem ciklostilnem stroju razmnoževali in vezali njegovo obširno in izvirno delo Naravna vzgojna sredstva. Temu razgledanemu in prizadevnemu strokovnjaku dolgujem največ za svojo usmeritev v študij in delo, katerega sad je tudi ta antropohigiena.

Končno je k pisanju te knjige botrovalo tudi delo na Inštitutu za socialno medicino in socialno varstvo. Ta je od svoje ustanovitve med vojnama kot "Centralni higienski zavod" odigral v našem narodu pomembno vlogo pri uvajanju sodobne higiene. Nujne socialne in zdravstvene potrebe slovenskega naroda so danes nove: zaščita pred živčnostjo in duhovno plitvostjo, preprečevanje nezgod v medčloveških odnosih, zlasti v zakonu in družini, razvijanje in uveljavljanje celostnega ali ekološkega koncepta za ohranjanje in boljšanje zdravja, vzpostavljanje osebne in skupinske samopomoči, in podobno.

Prav samopomoč je osnova; kjer je ni, ne more na izvirno človeškem področju pomagati nobena zunanja pomoč, pa naj je še tako strokovna. Za samopomoč pa je današnjemu človeku potrebna etično-bivanjska in metodična vzgoja. Če si hoče pomagati sam osebno in v okvirih svojih temeljnih človeških skupin, mora gledati nase kot na bitje z osebno pobudo in osebno odgovornostjo, svoje smiselne pobude in naloge mora znati na kar najuspešnejši način uresničevati. Tako moralna drža kakor metodična usposobljenost ljudi terjata danes pri nas sistematično vzgojo in posebno skrb, kajti medtem ko sta osebna pobuda in sodobno metodično znanje v razvitem svetu naglo napredovala, sta bila pri nas sistemsko uspavana in zanemarjena.

Pred vami je prvi zvezek antropohigiene.

Celotna antropohigiena je razdeljena v dva dela. Prvi skuša prikazati podobo človeka in glavne smernice za antropohigiensko samopomoč, v drugem, ki ga je dobre trikrat več kot prvega, pa je po abecedi nanizanih "sto domačih zdravil za dušo in telo".

(Se nadaljuje) >>> Kdo in kaj je človek? - Sto domačih zdravil za dušo in telo 1

(Odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 1.)

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt


Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: Jože Ramovš  antropohigiena  alkoholizem  družine  Elisabeth Lukas  logoterapija  odvisnosti  osebnostna rast  psihologija  samopomoč  samopodoba  Viktor Emanuel Frankl  zasvojenost 



Spoznajte drobceno kresničko Sijo in njeno prijateljico, pikapolonico Lili!
Naj vas brezčasne modrosti vzpodbudijo k premisleku, samorefleksiji in zavedanju preteklosti, ki neopazno prehaja v sedanjost ...
Bzzzzzzzzzzzz … Ob sončnem vzhodu se je približevalo glasno brenčanje. To je bil čmrlj Brenčač, nenevaren leteči kosmatinček.
V knjigi Uresniči svoje želje je nekaj najučinkovitejših učenj, ki vam bodo pomagala v vsakdanjem življenju
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Če ljubiš rožo, je ne odtrgaj. Kajti, če jo utrgaš, umre in ni več tisto, kar ljubiš. Če torej ljubiš rožo, jo pusti, naj cveti. Ljubezen ni, ko si lastiš. Ljubezen je, ko ceniš.

Osho