Natisnite    Pošljite prijatelju

Blažen ko bogovi se zdi mi vsakdo,
kdor sedi nasproti lahkó ti v družbi,
zbliza sluša glas tvoj sladko prikupni,
smeh očarljivi.

Meni stiska, vedi, srce se v prsih:
kajti naj ugledam
te zgolj za hipec,
glas noben ne pride mi več iz grla,
usta so nema.

Jezik več ne gane se nepremičen,
nežen ogenj bliskoma spreleti me,
luč oči mi ugasne, v ušesih slišim
šumno bučanje.

Pot oblije vse mi telo, trepečem,
Bleda bolj sem kakor usahla
trava,malo še, pa po meni biló bi, mislim,
moja Agalis.
Toda treba vse je prenesti ...   

(Prevod: Anton Sovre)