Natisnite    Pošljite prijatelju

Vzhodna in zahodna ezoterika

Pri tovrstni delitvi ezoterike zavestno zanemarjamo predvsem ezoteriko Amerike in Afrike, saj vemo o njej zelo malo ali nič. Tako je npr. popolnoma pozabljena ezoterika Anasazov, za katerimi so ostala le njihova svetišča (kive) v kanjonu Chaco (ZDA), Aztekov (Mehika), Inkov (Bolivija - Peru), Majev (Gvatemala), neznanega ljudstva iz današnjega Zimbabveja, za katerimi je ostal le obširen megalitski kompleks, staroegipčanskih svečenikov, izgubljene pa je tudi precej evropske ezoterične tradicije, npr. vedenja keltskih druidov, za katere mnogi celo menijo, da so bili dediči pretkataklizmične Hiperboreje.

Sam izraz ezoterika izhaja iz grške besede esoterikos, ki pomeni notranji, oziroma namenjen le nekaterim. Po eni strani gre namreč za odkrivanje notranjega bistva človeka, narave stvarstva in Boga, po drugi strani pa tovrstna znanja v osnovi niso bila namenjena množicam, ampak le izbrancem. Osnovno gibalo ezoterike je spoznavanje lastnega duha in njegova povezava z Bogom, za kar je možnih več poti, prava pa je tista, ki jo človek najde v samemu sebi.

Ezoterična načela dobivajo vedno več privržencev, sama ezoterična znanja pa so danes seveda tudi dostopnejša.
V osnovi so se na vzhodu in zahodu ezoterične filozofije razvijale ločeno, kasneje pa je evropska tradicija postopoma uvajala v svojo ezoterično učenje tudi elemente vzhoda, pogosto pa tudi prevzela posamezne izraze, ki običajno izhajajo iz sanskrta, tako da za določene pojme svojih izrazov niti nimamo. V Evropi so se že povsem udomačili termini, kot so čakre, nadiji in celo imena nekaterih nadijev (ida, pingala, šušumna), dostopna pa so tudi originalna vzhodnjaška znanja, ki imajo zelo veliko privržencev.

Usmerjenost Evropejcev v nekatera vzhodna duhovna izročila je morda nekoliko vprašljiva, saj vzhodnjaški termini, predvsem pa njihovi simboli, nimajo prave moči, ko jih uporablja nekdo, ki tej tradiciji ne pripada in se z njo ne more popolnoma identificirati. Vendar včasih mimo tega ne moremo. Po drugi strani se dogaja, da nekaterih vzhodnjaških terminov ne prevajamo ustrezno. Menim, da je tak primer pojem akaša, ki ga v Evropi radi prevajamo kot eter.

Po Aristotelu je namreč eter najosnovnejši element (quinta essentia) izven njega pa govori še o bogu kot gibalu sveta, prav tako pa je izraz eter od Descartesa naprej uporabljala tudi fizika, ki je z njim označevala hipotetično, nemerljivo snov, ki izpolnjuje ves prostor in je hkrati nosilec elektromagnetnih pojavov. Konvencionalna fizika tega izraza sicer v glavnem ne uporablja več, a še danes marsikdo reče, da je npr. nek radijski oddajnik poslal »v eter« dobro glasbo. Pojem akaša pa je vsemogočen medij, iz katerega vse izhaja in ki vse prežema. Ima torej več avtonomije kot pa eter, in ga enačim z vzročno sfero, torej bogom.

VZHODNA EZOTERIKA

Za razliko od zahodne, je vzhodna ezoterika precej bolj vpletena v religijo in morda niti ni prav, da jo obravnavamo pod tem imenom, saj so posamezne prvine pogosto pridobile status ezoteričnih šele potem, ko so bile prenešene na zahod. Morda je sam po sebi še najbolj ezoteričen tantrizem, čigar izvor ni povsem jasen. Nekateri menijo, da segajo njegovi začetki prek meja Indije – v bližino Afganistana, oziroma v pokrajino severno od Afganistana, ki ji običajno pravijo šambhala.

Verjetno gre v osnovi za izročilo zgodnjih poganskih kultov, “obarvanih” z nekaterimi elementi kitajskega taoizma. Jasnejše sledi pa ima tantrizem od 8. stoletja dalje, ko je imel še več kitajskih značilnosti, pa tudi povsem jasne prvine hinduizma in budizma. Vrhovno božanstvo kulta je boginja šakti, ki skupaj z možem šivo tvori univerzum. šiva je pasiven in daje univerzumu gradivo, šakti pa je aktivna in ga prežema z energijo. šakti ima več oblik; blage – npr. Parvati, boginja lepote, pa tudi strašne – npr. boginja Kali, ki jo upodabljajo z vencem lobanj okoli vratu ter krvavim mečem in ustnicami. Tantre so spisi, v katerih so ti nauki podani in od tu ime tantrizem.

Med obrede tantrizma sodijo mandale (magični krogi), mantre (magične formule), mudre (geste) pranajama (dihalne vaje), rasavada (notranja alkimija), telesna kultura, helioterapija (pridobivanje moči s čaščenjem Sonca), aktivacija čaker, uporaba kadil … V tantrizmu so dovoljene alkoholne pijače, uživanje mesa (govedina je sicer hindujcu prepovedana), dovoljene pa so tudi neobičajne oblike spolnosti ( v obredu čakra pudža včasih udeleženec spolno občuje tudi z materjo ali sestro). Zaradi prepričanja, da ženske med vsakim spolnim občevanjem vpijajo energijo moških, so razvili številne tehnike, ki temeljijo na nadzoru spolne energije.

Če uvrščamo tantrizem h kultom, pa je hinduizem najstarejša in najbolj razširjena religija v Indiji. V svoji sedanji obliki je nastala kot posledica zbliževanja brahmanizma* in budizma.** Glavni bogovi – Brahma, Indra, Višnu in šiva. Hinduizem uči o šestih ortodoksnih sestavih, ki temeljijo na vedskem kanonu, katerih skupni cilj je rešiti utelešeni jaz iz kroga rojstvo-smrt-ponovno rojstvo.

Ti sestavi so:

- Njaja: ukvarja se z logiko in zakoni;
- Vajšešika: zajema naravo telesnega sveta in se ukvarja s prostorom, časom, vzrokom, snovjo, prvinami, gibanjem in razmerji;
- Samkhija: abstraktne filozofske kategorije;
- Joga: praktične tehnike, ki razvijajo telesno in duhovno pripravljenost za združitev z Absolutnim;
- Mimamsa: obredniška dejavnost;
- Vedanta: opira se na Upanišade (108 versko-filozofskih spisov) in temelji na načelu, da je Brahma edina resničnost, končna in nedeljiva.
Iz starih hinduijskih besedil pa izhaja tudi ajurveda (sanskrtska beseda za vedo o življenju). V Indiji je znana približno od leta 2500 pr.n.št., in uči, da je temelj vsega živega pet osnovnih elementov – (akaša, zrak, ogenj, voda in zemlja). Lahko jih poenostavimo s tremi došami – vata, pita in kapha; to so nenehno spreminjajoče se energije, ki določajo vse stvari na Zemlji. Vsaka je sestavljena iz kombinacije dveh od petih osnovnih elementov ajurvede: vato sestavljata zrak in akaša, pito ogenj in voda, kapho pa voda in zemlja. Vsaka doša ima svoje lastnosti, ki jih prepoznamo v ljudeh in okolju.

*Brahmanizem: nauk indijske vere, nastal okoli 600 let pr.n.št., ki uči, da vse izhaja iz boga in se vanj vrača. Brahma je glavni bog, ostala dva pa sta še Višnu in šiva. V človeku je Brahma istoveten z atamanom (dušo).
**Budizem: filozofski nauk indijskega princa Budhe, ki je živel v 6. in 5. st.pr.n.št. Nauk se je kasneje razvil v eno najbolj razširjenih religij na svetu (Indija, Kitajska). Za budizem so značilni težnja po dosegu nirvane (niča), pesimistično pojmovanje sveta, vera v ponovno rojstvo, ljubezen do bližnjega

Na Kitajskem je bil zelo vpliven taoizem, ki je neke vrste mistični panteizem. Tao (kit. prava pot), je pri kitajskem filozofu Lao Ceju kozmični red, absolutna bit, temelj sveta, od koder vse izvira in se bo tja vrnilo. Pri nas najbolj znana prvina taoizma je teorija o logiki nasprotij (jin-jang), ki jo povezujemo predvsem s tradicionalno kitajsko medicino. Energija janga je dinamična, vzpodbujajoča, jin pa je statična moč, ki pomirja. Zdravje je stanje harmoničnega usklajenega ravnovesja med obema poloma; rezultat harmonične izmenjave aktivnosti in pasivnosti je dobro počutje. Simptom bolezni pa je le del v “vzorcu porušenega ravnovesja.” S pomočjo jina in janga ter petih osnovnih elementov določijo ta vzorec in izberejo zdravilo.

Najbolj priznana kitajska metoda zdravljenja v Evropi je akupunktura, pri kateri terapevt zabada tanke iglice v določene točke telesa in s tem vpliva na zdravstveno stanje, zelo zanimiv pa je tudi feng shui, ki uči o povezavi telesne in duhovne blaginje z urejenostjo bivalnega okolja.

ZAHODNA EZOTERIKA

Zahodna oziroma Evropska ezoterika pravzaprav nima avtentičnih temeljev. V osnovi je nekakšen hibrid starih znanj s področja Orienta in grškorimske antike. Zahodna ezoterična znanja sicer povezujejo s t.i. hermetičnimi zakoni, zapisanimi na Smaragdni plošči, ki jih pripisujejo Hermesu Trismegistosu (Vse je duh, Kakor zgoraj, tako tudi spodaj, Vse je polarno, Vse je vibracija, Vsak vzrok ima svojo posledico in obratno …). Smaragdna plošča simbolično podaja znanje o nastanku vesolja in človeka, to znanje pa je temelj vseh procesov v vesolju. Pri tem je pomembna le teža in globina teh zakonov, ne pa tudi njihov avtor, saj ni povsem jasno, kdo je Hermes Trismegistos sploh bil. Pri Grkih je bil Hermes sin Zevsa in nimfe Maie, bog pastirjev in njihovih čred, zaščitnik popotnikov, trgovcev in tatov, sel bogov (Rimljani so ga imenovali Merkur) in ga v začetku niso enačili s Hermesom Trismegistosom.

V nekaterih starih spisih zasledimo podatke, da je bil Hermes Trismegistos človek izjemnih znanj, ki je resnično živel, in da so nekoč Aleksandru Makedonskemu celo pokazali njegovo grobnico. Glede na to, da se ni na Hermesa Trismegistosa do sredine četrtega stoletja skliceval prav noben pisec in da nekateri pripisujejo avtorstvo omenjenih hermetičnih zakonov tudi filozofu Apoloniju iz Tiane (1. st.), je najverjetneje, da gre za plod razmišljanj različnih filozofov, ki so jih stari Grki v neoplatonizmu, ko so začeli Hermesa Trismegistosa enačiti z bogom Hermesom, temu tudi pripisali.
Osrednji ezoterični zahodni sistem je kabala (kabbalah, quabalah). Sama beseda je starohebrejskega izvora in pomeni izročilo – znanje, ki temelji na mističnih koreninah judaizma in se je na začetku prenašalo od ust do ust, prvi zapisi pa segajo šele v 3. do 6 stol.n.št. – Sefer Jecirah in 13. stol.n.št. – Zohar.

Tudi kabala je sčasoma asimilirala posamezne elemente Bližnjega in Srednjega Vzhoda in je danes nekakšna zmes praktične filozofije in arhaične globinske psihologije.

Kabala govori o osnovni enosti, oziroma o tem, da smo vsi del organizirane celote in kot taki vsebujemo nekaj božjega – samospoznanje je zato pot do spoznanja objektivnega sveta. Proučevala je skrite povezave med stvarmi, ki navidez niso povezane, iskala ključ za vzorce univerzuma tudi v številkah in črkah (vsaka črka ima svojo numerično vrednost) ter poveličevala pomen navdiha. Po Kabali svetov ne ustvarja božanstvo, ampak le ti iz njega nastajajo; vsaka emanacija izhaja iz prejšnje.

Boga ne definira, ampak ga opisuje kot Neskončno Svetlobo (Ain Sof Aur). Ključ do edinstvene enotne sheme, katero tvori navidezna raznolikost pojavov, so za kabaliste Sefiroti (sfere na Drevesu življenja, ki jih je deset, oziroma enajst, predstavljajo pa lastnosti najvišje zavesti), steze Drevesa življenja ter hebrejske črke in številke.
Sfere Drevesa življenja so razvrščene v tri stebre; levega (pasivnega, ženskega), desnega (aktivnega, moškega) in srednjega, ki predstavlja njuno sintezo oziroma resnico, onkraj razlikovanja dobrega in zlega. Med seboj so povezane s potmi (stezami modrosti), ki jih označuje simbolizem kart velike arkane ezoteričnega tarota. Gre za poti, ki jih mora prehoditi človek med procesom razumevanja stvarstva, razumevanje pa se naseli predvsem v njegovem nezavednem, saj je npr. težko razumsko doumeti, zakaj se duša odloči da bo zapustila blaženo stanje enosti in se ciklično inkarnirala v relativno grobe, spreminjajoče se razmere fizičnega sveta.

Kabala ima veliko skupnega z gnosticizmom (gnosis – znanje), gibanjem, ki je cvetelo predvsem v vzhodnem Sredozemlju v času Jezusovega rojstva in nekaj stoletij po njem. Gnosticizem je učil, da je človek božje bistvo, ujeto v materiji, da je duša božja iskra, ujeta v svetu, ki ga ni ustvaril Bog neposredno ampak posredno – s pomočjo nižjih angelov. To pomeni, da je položaj človeštva rezultat neuspeha božanstva, da je v vesolju nekaj narobe. Poudarja dualističen spopad med dobrim (dušo) in zlim (materijo) v človeku.

Pojavni svet ima za prevaro in slepilo, skrbi, povezane z vsakdanjim življenjem pa za škodljive in nepomembne (ta ideja je skupna budizmu, hinduizmu, zahodnemu okultizmu in krščanskem misticizmu). Gnosticizem je vplival na krščanstvo; po pisanju Ireneja, škofa iz 2. stol. ga je razširjal celo Simon Čudodelec, vodja tridesetih učencev Janeza Krstnika, ki ga omenja tudi Lukov evangelij. Gnostike je krščanstvo preganjalo kot krivoverce, vendar je gibanje z nekaterimi spremembami preživelo do danes.

Med gnostike tako uvrščamo npr. Katare. V renesansi je gnosticizem cvetel skozi filozofijo, znano pod imenom hermetizem (Giordano Bruno, John Dee), katerega glavna reda v poznem 19. stoletju sta bila Teozofsko društvo in Zlata zora, za moderne gnostike pa veljajo švicarski psihoanalitik Carl Gustav Jung, zlasti pa Gurdžijev in Uspenski.
Danes k ezoteriki uvrščamo večino »mejnih znanosti« oziroma različnih tehnik samorazvoja in zdravljenja, ki jih ortodoksna znanost povsem ali delno odklanja (bioenergija, radiestezija ...).

• Knjige, ki jih je napisal avtor Tadej Pretner

• Zanimivo branje > Keltski vrt   > >>> Knjige o ezoteriki

• Priporočljivo branje >>> Knjige o osebnostni rastli