Natisnite    Pošljite prijatelju

Od Straže hravaške
gor sonce mi pride,
v nograde laške
popldne zaide;
  z Beneškiga morja
    jug čelo poti,
od Štajerca borja
  per del' me hladi.

Mi brazdijo konjiči
za hajdo, pšenico,
neutrudni dekliči
pa bejlo tančico;
 kaj maram, se kruha
  persluži zadost,
 ni sule trebuga
  okoli mi nost.

Imam oblačilo
domačga padvana,
ženica pa krilo
iz pravga mazlana;
   se sveti na lice
      ko pirh moj škarlat,
   nje šapel, jeglice,
      nje modric je zlat.

Rad plešem okrogle,
s peto glas dajam,
premetem vse vogle,
se v cepa dva majam;
  nožica pa Mince
    za mano drobni,
pobera stopnice,
  se v kroge verti.

Na žgancih tropine
pa kisliga zela,
bob, kaša, vse mine,
ko pridem od dela;
  al bodi pogača,
     klobasa, al sok,
  al kar se obrača
     na ražnu okrog.

Za vsako povele
mam židano volo,
za branbo dežele,
al hoditi v šolo:
   povsodi se maham
    ko čverst korenak,
  pa delam, pa baham,
   pa pijem tabak.