Zlata ptica - ljudska pravljica

Zlata ptica - ljudska pravljica

10.10.2013 | Avtor: Ljudska pravljica, zapisal Matija Valjavec


Kralj je imel na svojem vrtu neizrečeno lepo jablano, ki je rodila zlata jabolka, a jih nikoli niso mogli dobiti. Vsako jutro je eno manjkalo. Noč in dan je postavljal k drevesu straže, da bi zasačile tatu, toda tudi najboljši stražniki niso mogli dobiti nikogar, ki bi hodil po jabolka, pa je vendar manjkalo slednje jutro po eno. Vse to ni nič pomagalo in vojaki so se že branili hoditi na stražo.


Kralj pa je imel tri sinove. Starejša dva sta bila bolj samosvoja in mlajšega brata nista nič kaj marala. Kralj je naročil stražiti tudi sinovom in prvo noč je šel najstarejši. Vzel je puško, jo dobro napolnil, hodil gor in dol in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel. Vso noč ni bilo nikogar, toda drugo jutro je jabolko manjkalo. Drugo noč gre stražit srednji sin. Z nabito puško hodi gor in dol kakor prvi in gleda okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel nad jablano, pa nikogar ni bilo, jabolko pa je le manjkalo. Tretjo noč gre stražit najmlajši sin. Namesto s svinčenim zrnom nabije puško z grahom, češ da tatu ne bo ustrelil, temveč ga bo samo spoznal, kakšen tiček je to, ki zna tako krasti, da ga nihče ne zasači. Zvečer stopi pod drevo, upre oči v jabolka in gleda venomer vanje, ne da bi se kamorkoli ozrl. Kar prileti okoli polnoči iz neba ptica, tako tiho, da se ni nič slišalo in se spusti na drevo. S kremplji prime jabolko, najmlajši pa pomeri, sproži in odstreli tri peresa. Ptica se ustraši, pusti jabolko in zleti. Sin pobere peresa in vidi, da so iz čistega zlata.

Ko brata slišita strel, pritečeta k najmlajšemu in ga vprašata, od kod je prišel tat. On pa jima reče: »Gledala bi, pa bi videla.« Nato odide k očetu in mu pokaže tista tri peresa. Ker so bila peresa zlata, si je kralj mislil: »kako lepa mora biti šele ptica, ki ima taka peresa!« Ker bi jo rad imel, reče naglas: »Kdor mi jo prinese, bo kralj!«

Najstarejšega je kraljestvo zelo mikalo; vzel je brašno in puško in šel iskat ptico. Šel je v gozd, kajti v gozdu so ptice najrajši, češ tam jo bo že kje dobil. Hodil in hodil je po gozdovih in se oziral po drevesih, da bi zagledal ptico, toda zlate ptice ni bilo na nobenem. Pride do jase in ker je bil lačen, stopi s konja, sede na tla, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Tedaj pa pride k njemu medved in ga prosi, naj da tudi njemu kaj jesti, rekoč: »Daj še meni malo, ker sem lačen.« Toda kraljevič se obrne, zareži nad medvedom in pravi: »Saj bo komaj zame dosti, pa bom še tebi dajal! Poberi se od mene! Zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!« Medved se obrne in pravi: »Le počakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenči in odide.

Ko se kraljevič naje, gre dalje in pade roparjem v roke. Vse mu vzamejo, kar je imel: denar in konja in mu zažugajo, da ga bodo celo umorili, ko jih je prosil, naj ga pustijo, ker je kraljevi sin. Ko pa jih je le za ožjo voljo prosil, naj mu vsaj življenje pustijo, so roparji rekli, da drugače ne, le če se jim priduži in hodi z njimi ropat. Kaj je hotel? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal – ropar.

Leto je preteklo, toda starejšega sina še ni bilo domov. Zato reče srednji sin očetu, da namerava zdaj on iti iskat zlato ptico. Oče ga pusti, ker je obljubil, da se ob letu vrne domov, naj dobi ptico ali ne. Oče mu da konja, puško, denar in brašno. Srednji sin se napravi, zajaha konja in gre po isti poti, po kateri je šel že starejši brat. V gozdu gleda po drevesih po zlati ptici, toda zaman. Tudi on pride do tiste jase, in ker je postal lačen, se ustavi, stopi s konja, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi, naj mu da kaj jesti, ker je lačen. Toda tudi ta brat ga zapodi kot prvi in pravi: »Poberi se od mene! Zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!« Medved se obrne in pravi: »Le počakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenči in odide.

Ko se srednji brat naje, gre dalje in dobijo ga roparji. Vzamejo mu vse, kar je imel: denar in konja, in mu zažugajo, da ga bodo celo umorili, kajti starejši brat ga je spoznal in se zbal, da bi očetu ne povedal, da je postal ropar. Ker pa le prosi in prosi, mu prizanesejo, seveda če se jim pridruži in dela to, kar oni. Kaj je hotel? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal – ropar.

Leto je preteklo in tudi srednjega sina ni hotelo biti nazaj. Zdaj reče očetu še najmlajši sin, da hoče iti tudi on iskat zlato ptico. Oče pa mu pravi: »Dva sta že šla in ju ni nazaj. Iti hočeš še ti, da tudi tebe ne bo. Ostani doma, vidiš, edino tebe še imam, ali hočeš, da še tebe izgubim?« Toda sin ni dal miru. Tako dolgo je prigovarjal očetu, da ga je pustil ter mu dal konja, denar in brašno. Najmlajši sin je jezdil po isti poti in prišel na isto jaso, kjer sta bila prejšnje in poprejšnje leto njegova brata. Razjaha konja, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi: Daj še meni malo, saj vidiš, da sem lačen.« Ta pa – dobrega srca, kakor je bil – reče: »O, le jej z menoj, kolikor hočeš in kolikor se ti poljubi. Bo že kako šlo, če zmanjka.« In medved je jedel in jedel, da je njemu le malo ostalo. Nato seže še v torbo in jo popolnoma izprazni. Toda medved spet je, da je bil kraljevič prav malo deležen. Medved pa še ni bil sit. Pravi mu: »Daj mi še konja, da ga snem in se najem, ker sem lačen.« »I«, pravi on, »saj bi ti ga dal, pa nimam potem na kom jezditi.« Medved mu odgovori: »Boš pa mene jezdil.« Kraljevič pravi: »Kako bom tebe jezdil, ko se mi bo vsak smejal, kdor me bo videl.« Medved pa mu spet odvrne: »Naravnost tja te bom prinesel, kjer je tista stvar, ki jo iščeš.« Ko kraljevič to sliši, si misli: »Če ti veš, kaj iščem, tudi veš, kje je,« in reče: »No, pa ga snej, da se naješ in lakoto zamoriš.« Tedaj plane medved nad konja, ga raztrga in se naje. Ko se je medved najedel, reče kraljeviču: »Zdaj pa ureži leskovo šibo, ki je v enem letu zrasla, zajahaj me in prinesel te bom do zlatih ptic.« Mladenič je urezal leskovo šibo, kar je je v enem letu zraslo, zajahal medveda in dirjala sta, da sta pridirjala do skale. Pri skali se medved ustavi in pravi: »Tu, v tej skali, je cela jata zlatih ptic v zlatih kletkah. Mahni z leskovko po skali. Odprla se bo, pojdi vanjo in vzemi prvo ptico, ki ti pride v roke, toda nikar ne izbiraj, da se ne zbude stražarji in te ne ujamejo.«

Stopil je z medveda, mahnil z leskovko po skali in skala se je odprla. Stopi v lep, velik prostor: na obeh straneh so visele zlate kletke z zlatimi pticami, prva lepša od druge. Šel je od ptice do ptice in vsaka mu je bila bolj všeč, dokler ni prišel do konca votline, kjer je bila najlepša ptica. Njo vzame in se obrne. Toda še preden pride do drugega konca, se straže zbude, ga primejo in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel ukrasti ptico. Mladenič pa se še nikoli ni zlagal in pove vse od konca do kraja. Obljubili so mu, da ga izpuste in mu podare ptico, če jim pripelje tako iskrega konja, da mu v devetih deželah ni enakega. Ko pride iz votline do medveda mu reče medved: »Vidiš, zakaj me nisi ubogal in vzel takoj prve ptice, do katere si prišel? Jaz sicer vem za takega konja, toda moraš me ubogati in storiti, kakor ti bom rekel. Vzemi leskovko, sedi spet name in si misli, da bi bil rad tam, kjer so tisti konji, ki jim v devetih deželah ni enakih.

Mladenič je vzel leskovko, sedel na medveda in si mislil: »O, da bi bil tam, kjer so tisti konji!« Komaj je to pomislil, je že bil pred skalo. Medved mu reče: »Udari s šibo po skali in skala se bo odprla. Tam boš našel celo čredo konj. Odveži prvega, ki prideš do njega, in nikar ne izbiraj, da se ne zbude stražarji in te ne ujamejo.«

Mladenič stopi z medveda, udari s šibo po skali, ki se odpre in razmakne v votlino. Na obeh straneh so stali privezani konji, lepi, da bi jih kar gledal, prvi lepši od drugega, zadnji na koncu jame pa najlepši. Tega mladenič odveže in odpelje iz jame, toda od topota kopit se stražarji zbude, primejo ga in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel ukrasti konja. Po pravici jim pove vse od konca do kraja in obljubili so mu, da ga izpuste in mu dajo konja, če jim pripelje morsko deklico. Mladenič jim to obljubi in odide iz jame.

Ko pride do medveda, ga medved ošteje kot prvič: »Saj sem ti rekel, zakaj me nisi ubogal? Vendar vem, kje in kako bi se dala dobiti morska deklica. Tu spodaj ni daleč morje. Pojdi v mesto in si nakupi vsakovrstnega blaga, z njim pojdi na breg morja in ga tam prodajaj. Prišle bodo tri morske deklice. Kupčuj samo s tisto, ki ti bo najbolj všeč. Ko bo nakupila in hotela oditi, naj ti da roko, da bo sreča večja. Takrat pa si misli, da bi bil rad pri konjih. Ročno boš tam, kjer si želiš. Tako delaj ves čas.« To medved reče in gre svojo pot.

Mladenič gre in gre in pride do mesta. Tu nakupi vsake vrste kramarskega blaga: trakov, šivank in drugih podobnih reči. S tem blagom gre k morju in ga tam razloži naprodaj. Pridejo tri morske deklice, prva lepša od druge. Toda kupčeval je samo s tisto, ki se mu je zdela najlepša. Ko je deklica nakupila, kar je želela, ji mladenič reče, naj mu seže v roko, da bo sreča večja. Deklica mu seže v roko, on pa si misli: »Ko bi bil zdaj pri konjih.« Kakor bi trenil z očmi, je bil mladenič z morsko deklico pri konjih. Tam so mu dali prej obljubljenega konja in vsi zamaknjeni so gledali morsko deklico, pa se je niso mogli nagledati. Mladenič sede na konja in preden gre, jih prosi, da bi še smel deklici seči v roko za slovo. Radi so mu dovolili, veseli, da so le deklico dobili. Kraljevič ji seže v roko in si misli: »O, ko bi bil zdaj tam, kjer so zlate ptice!« Kakor bi z očmi trenil, so bili pri zlatih pticah: on, morska deklica in konj. Vsi veseli ogledujejo konja, tako lepega in ognjevitega. Ročno mu prinesejo najlepšo zlato ptico v najlepši zlati kletki, ko še s konja ni stopil. Toda kakor hitro je dobil ptico in prijel deklico za roko, si je mislil: »O, ko bi bil zdaj pri medvedu!« Takoj so bili pri medvedu on, morska deklica, konj in zlata ptica. Medved mu reče: »Zdaj imaš vse in sreča te čaka. Samo enega se varuj: kupovati mesa z vislic!« Medved to izgovori in gre svojo pot.

Mladenič pa jezdi z morsko deklico dalje proti domu in prijezdi v mesto. V mestu je vrelo skupaj polno ljudi. To se mu je zdelo čudno in povprašal je prvega, ki je prišel mimo njega, kaj to pomeni. Ta mu pove, da peljejo obesit dva tatova. Stopi bliže, da bi videl, kdo sta ta dva nesrečnika. Toda joj! V njiju spozna svoja starejša brata. Vpraša, kaj sta storila, in povedo mu, da sta zelo veliko pokradla. Smilita se mu, saj sta vendar brata. Zato vpraša, ali ju je mogoče rešiti. »O, pač,« mu rečejo, »odkupi ju lahko, kdor plača še enkrat toliko, kolikor sta naropala.« Ker je imel še od doma dovolj denarja, našteje odkupnino in gre svojo pot iz mesta.

Ko sta brata zvedela, da sta rešena smrti, bi rada vedela, kdo ju je odkupil in vse po vrsti sta spraševala, kje je njun rešitelj. Pokazali so jima pot, po kateri je šel iz mesta. Gresta za njim, in ko ga zagledata, spoznata, da je njun brat in da nese domov zlato ptico. Zbala sta se, da bi doma ne povedal, kaj se je zgodilo z njima. Iz zavisti sta ga ubila in pustila mrtvega na cesti. Vzela sta konja, morsko deklico in zlato ptico in šla proti domu.

Vse se ju je razveselilo, posebno pa oče kralj. Konja so dali v hlev, toda odsihmal se je tako shudil, da ni smel nihče k njemu in so mu morali z vrha dati zobanja. Tudi morska deklica je bila tako žalostna, da ni mogla spregovoriti niti besedice. Zlata ptica je povesila glavo in ni več dala glasu od sebe. Vsi so mislili, da je bo zdaj zdaj konec.

Tedaj pa pride medved do mrliča na poti. Izkoplje neko korenino, jo stolče na kamnu, kane sok mrtvemu v usta in mladenič oživi in ozdravi. Nato je medved izginil in nič več ni bilo slišati o njem.

Mladenič pa se je v strgani obleki vrnil domov, toda nihče ga ni spoznal. Vpraša po svojem konju, a vsi ga debelo gledajo in mislijo, da je blazen. Pokažejo mu konja v hlevu in povedo, da ne sme nihče v njegovo bližino. Mladenič stopi h konju. Ko ga konj zagleda, začne veselo rezgetati in se mu pusti božati in gladiti, kakor bi bil najbolj krotka žival. Vse strmi. Nato mladenič spet vpraša: »Kje je moja ptica, zlata ptica? Dajte mi jo nazaj!« Šel je naravnost v sobano, kjer je visela kletka z zlato ptico. Komaj ga ptica zagleda, začne na ves glas tako nebeško prepevati, da se je razlegalo po vsem gradu, kakor bi godli sami nebeški angelci. Ko kralj sliši ptico tako prepevati, prihiti v sobo, iz druge sobe pa morska deklica, ki se ji je to čudno zazdelo. Komaj zagleda mladeniča, razpne bele ročice, skoči k njemu, ga objame, se ga oklene in ga pritisne na srce, kakor bi ga ne več hotela izpustiti.

Oče je bil priča temu in ni vedel, kaj naj reče. Spoznal je svojega sina in ko je izvedel, kako sta brata z njim ravnala in kaj se je z njim godilo, se je razhudil ter zapovedal oba starejša sinova spoditi, ker sta si to tudi zaslužila. Mlajšemu pa je dal kraljestvo in naredili so veliko svatovščino, kajti oženil se je z lepo morsko deklico in milo jima je pela zlata ptica.

Več pravljic >>> Knjige pravljic, bajk in basni




Ključne besede: Zlata ptica slovenska ljudska pravljica čudežna pravljica etnologija pravljice ljudske pravljice,Matija Valjavec kralj princesa siromak medved jablana 



Vesoljček Pi in njegove dogodivščine
Le kaj se je zgodilo? Dragi mladi bralec, več ti bo povedala kar tale mala zgodbica ...
Tudi majhen podlesek, nič večji od miške, lahko doseže nemogoče ...
Skozi knjigo se bomo sprehodili skozi značilnosti pisanja kode HTML, oblikovanja spletnih strani s pomočjo kode CSS kot se tudi posvetili primerom, ki nam bodo služili za izhodišče pri prikazu rešitev.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Človekovo naravno stanje je veselje. Prav zaradi tega pa je veselje tudi posledica človekovega usklajenega ravnanja z naravo.

Jože Urbanija