Natisnite    Pošljite prijatelju

Blisk v noči:: Silno::

Blisk v noči

Kam se izgubljaš,
svetloba bliskova,
kot prispodoba
človeškega umiranja,
ki se stapljaš
z že mrtvim,
ki v živo
zbuja se?

Temna noč,
z zvezdami obsijana,
podarja se nam
v misel,
ki plava;
nenehno, nenehno,
toda malokdo
ustavi se
in prisluhne ji.

Kdaj, človek,
boš obstal
in dojel to,
kar vedno
okrog tebe lebdi,
a v svoji
kratki pameti
ne vsrkaš,
ne priznaš
svoje majhnosti?

Kar majhnost je,
za to bilko
primeš ne,
bojiš se,
a pozabljaš
bistvo večnosti:
vse podarja se
iz obstojnosti
v ničevost,
da znova
potem se rodi.


 
Silno

Izmika se neslišno,
če nočeš slišati,
zato skrbno prisluhni,
zadaj moč doni.

Prihaja z zvoki trombe,
glas zatrepeta,
ko jo zasliši tisti,
pri komer je doma.

Podira vse prepreke,
naprej v boj hiti,
odločno gre med trnje,
ga poseka, razgradi.

Zarije se naravnost
v ozko grlo zla,
pregrize se vztrajno,
ga uniči, pokonča.

Zastavo zmage nosi,
pogum krepi brez mej,
z zaupanjem popolnim
predan sem sili tej.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija