Natisnite    Pošljite prijatelju

Molitev:: Kaplja večnosti::

Molitev

Kako čudovito življenje
ponuja se človeku,
ponuja se živali,
ponuja celemu se svetu.

A človek se zapira,
v kletko se ozira,
zatiska si oči,
v sebičnosti živi.
Videz ga oklepa,
strah ga bremeni,
dvom ga omejuje,
hotenje ga skeli.
Ostaja kot lupina,
ki skriva svoj zaklad,
bel biser neminljivi,
ki žari ves zlat.
Bolečina le prebije
trdi ta oklep,
da duša se izvije,
lepote zrase cvet.



Kaplja večnosti

Švigajo strele goreče,
tonejo v valove bučeče,
grmijo v ozadju
neznanski glasovi,
rdeče svetlika
se v vodni bleščavi,
že temne vznemirja
veter planjave.
Modre planjave,
z molkom pokrite,
zdaj v viharja bič
so grozeče zavite,
pretnja kričeča
z mečem opleta,
noče priznati,
da v past je ujeta.
Naj zaganja orjaku
silno svoje mehove,
spušča drzno
hrumeče glasove,
z ognjem pošilja
mornarjem strahove,
obrodila le slabe bo,
hitro odpadle plodove.
Jutranji svit,
mirna gladina,
plameneča je moč
orožje položila,
modrost neskončna
nasilni poskus udušila,
sila je večna
bahavi bes ukrotila.