Ptice, človeške prijateljice

15.10.2017 | Avtor: Fran Erjavec


Med vsemi živalmi, kolikor jih je ustvarila božja roka ter jih podvrgla človeškemu gospostvu, so človeku najljubše ptice. Dobro vemo, da so nam številne druge živali pri hiši in pri gospodarstvu potrebnejše; vemo, da bi nam bilo brez njih težko, skoraj nemogoče živeti, vendar so nam ptice najbolj prirasle k srcu.

Človek je že od nekdaj rad gledal in opazoval njihovo vedenje in poslušal njihovo petje. Vsakogar, komur srce ni popolnoma popačeno, mora razveseliti, če gleda ptico, kako vesela skaklja po vejah in izliva svoje čute v glasno pesem. Kako žalosten bi bil svet, kako dolgočasen, kako mrtev bi bil najlepši kraj, ko bi ga ne oživljale ptice s svojim petjem. Saj vemo, da lepo je le tam,

kjer ptičice pojo
in rožice cveto.

Slovenski narod se je po svoji rahli in blagi naravi zmerom nagibal k mirnemu poljedelstvu in pastirstvu, rad je opazoval naravo, zato pa se je tudi z njo sprijaznil in ostal naraven. V posebni časti je imel ptice, te so bile že od nekdaj njegove ljubljenke.

Prepričal se je, da ptice marsikaj poprej spoznajo in čutijo kakor on sam; oznanjale so mu zlasti spremembe vremena in ni se mu čuditi, da je v starih časih skušal po njih izvedeti svojo prihodnost. Še zdaj — čeprav vraže pojemajo — deklica pozorno šteje, ko na pomlad prvikrat zasliši kukavico v zelenem bukovju. Nikar ji ne zamerimo tega nedolžnega veselja, saj pravi, da ptici ne verjame. Vraže naj se zatro, ljubezen do ptic pa naj ostane na veke.

Ker se je slovenski narod rad ukvarjal s pticami, je tudi v njegovih pesmih tako živo kakor v zelenem logu. Ptice se z njim vesele in z njim žalujejo. Zdi se mu, da ga ptica razume, in on si spet prizadeva, da bi razumel njeno petje. Zdi se mu, da ga zdaj tolaži v žalosti, zdaj spodbuja k delu, zdaj se spet šegavo posmehuje njegovemu trudu.

Marsikatero ptičje petje si je človek tudi prestavil v svoj govor. Kadar na primer spomladi sliši visoko nad seboj peti škrjanca, se mu dozdeva, da ga kliče k delu, govoreč: »Delaj, delaj, delaj, orji, orji, orji, sej, sej, vrzi, vrzi!«

Slovenski narod ima sto in sto svojih pesmi, v katerih nagovarja ptico, ona pa mu odgovarja. Tako na primer v ljubeznivi pesmici:

»Poj mi, tiček, poj,
ljubi tičej moj!«
»Kak bom revček pel,
skobec mi je ljubo vzel.«

»Poj mi, tiček, poj,
ljubi tiček moj!
Če boš pel vesel,
skobca ti bom jaz ujel.«

Deklica ptici odkriva svoje skrivne misli, ki so se ji rodile v mladem srcu; mladenič ptici izroča srčni pozdrav, naj ga nosi v daljni kraj. Nasproti pa drobna ptica tudi svari in uči neizkušeno deklico, in deklica ji verjame, misleč:

I kaj, ko vse res bi bilo!
Tič leta nad nami, on vidi ljudi,
ve dobro, kako se po svetu godi.

Ubogega jetnika, ki za trdnim zidovjem zdihuje v železju, pride ptica na okence tolažit in kratkočasit. V neki narodni pesmi pride klicat slavnega kralja Matjaža, naj se pripravlja na vojsko, in pozneje mu prileti na bojišče oznanjat, da naj hiti domov, ker so mu Turki uplenili kraljico Alenčico.

V vseh pesmih so ptice človeške prijateljice, ki človeku zmerom samo dobro žele. Neka narodna pesem pravi: Tri ptice so goro preletele, vsaka nosi neko znamenje, prva pšenični klas, druga vinsko trtico, tretja pa zdravje in veselje. Prva je sedla v banatsko polje, druga na Fruško goro, tretja se spušča med nas, da bomo zdravi in veseli.

Največ so se ptice prikupile s petjem. Ptica izliva v sladko pesem vse svoje čute, kakor jih čuti njeno drobno srce; veselje in žalost, ljubezen in hrepenenje. Kakršen je čut, taka je tudi pesem.

Sedeč blizu gnezda, kjer mu zvesta družica vali, zdaj z donečim glasom oznanja svojo radost, zdaj spet v strahu tiho cvrči in toži za tovarišico, ki mu jo je odnesel skobec. Ptičje petje tudi v človeku budi take čute in ptičje hrepenenje se izliva v človeško srce. In ko so človeka objele skrbi in reve, toži ptici svoje bolečine in jo proseč nagovarja:

Zapoj mi, ptičica, glasno,
zapoj mi pesem žalostno,
ki bo mi v srce segala,
občutkom se prilegala.

Ptice so tedaj v resnici človeške prijateljice.


Ključne besede: Fran Erjavec ptice živali slovenski književniki leposlovje narava 


Tweet