Jaz, vegetarijanec

23.03.2017 | Avtor: Tomaž Petauer
Tej, osnovni informaciji mora slediti naslednja najvažnejša: da nisem tipičen vegetarijanec; in o tem tudi ne bom pisal tipično – že neštetokrat zapisano, a prepičlo upoštevano. Zakaj nisem tipičen vegetarijanec?

Ker moj osnovni motiv za to ni zdravo prehranjevanje, saj se ne prehranjujem prav zdravo. Kar poglejmo. Ne zajtrkujem. Pojem premalo sadja; raje zelenjavo. Pijem alkohol. Ne uživam rednih obrokov, ampak, kadar se mi zdi. Povrhu se še sekiram in ne razmišljam dosledno pozitivno. Nič od tega seveda ni tipično za vegetarijanca. Kljub temu pa sem vegetarijanec in mi še na misel ne pride, da bi to nehal biti. In kljub temu, da nisem tipičen, si domišljam, da sem pravi vegetarijanec. Prehranjujem se sam, kakor mislim, da bi se moral pravi vegetarijanec, namesto da je odvisen od drugih. Saj sem to počel tudi že precej prej, preden sem postal vegetarijanec.

Pred časom sem dobil ponudbo za nakup knjige vegetarijanskih receptov in na vprašanje, če me zanima, odgovoril nikalno – prav zaradi tega, ker sem vegetarijanec. Če me slučajno zanima kakšna splošna ideja, pogledam v dobro staro Felicito Kalinšek, sicer pa me recepti odbijajo in jih tudi v moji knjigi Prehrana ni. Ne okupiram se z razmišljanjem o svojem vegetarijanstvu (razen, kadar pišem o tem), ampak je to zame nekaj samoumevnega, rutina. Tu in tam kupim kako vegetarijansko poslastico, v vegetarijanske restavracije pa sploh ne zahajam. Pač pa gojim zelenjavo na balkonu in v sobi in tudi zunaj kaj naberem.

Čeprav se ne preokupiram z lastnim vegetarijanstvom, pa nisem ravnodušen do nasprotujočih mnenj. Do izjav strokovnjakov, da je najbolj zdrava le prehrana, ki vključuje tudi meso. Mi da potrebujemo toliko in toliko takšnih in takšnih snovi, ki da jih brez mesa (vključno z ribami) ne moremo dobiti. Mar res ne, saj obstajajo tudi podatki o sestavi brezmesnih živil? Da se majhnih otrok ne sme siliti v vegetarijanstvo. A v mesojedstvo pa? Kolikor mi je znano, se vključi meso v prehrano šele v 5. mesecu.

Torej se otrok dotlej razvija normalno tudi brez njega. Pripravljen sem verjeti, da se je človek s svojimi možgani razvil po zaslugi mesne prehrane, iz katere je dobil dovolj (kakovostnih) beljakovin in vitaminov skupine B, vendar pa to ne pomeni, da bi to moral početi še naprej. Otrok pa se rodi kot laktovegetarijanec, in čemu ne bi to ostal do konca življenja, ali pa pozneje postal še strožji vegetarijanec?

Strokovnjaki torej trdijo tako in tako, in kdor jim ugovarja, jim ugovarja neznanstveno. (V preteklosti sta bili v modi bogokletstvo in herezija, zdaj pa neznanstvenost) Iz prehrane so napravili znanost, z množico številk, tabel in normativov. Med drugim, koliko energije dajejo posamezna živila, in koliko je porabijo pri takem ali takem opravilu.

Nekaj od tega se nikakor ne ujema z mojimi lastnimi izkušnjami. Zapisal sem že, da ne zajtrkujem. Ko grem za en dan v hribe, vzamem s sabo žemljo in kos sira; mogoče še mlado čebulo, nekaj oliv, kumarico in oster feferon, tu in tam pa še konzervo fižola ali graha.

V času pohoda (recimo 8 ur, kar je normalen delovni dan, fizično pa večinoma nadpovprečno naporno), morda napravim dva grižljaja. Zvečer doma pojem kako malenkost, če pridem zelo pozno, pa nič. Ko se stehtam, tehtnica ne pokaže nič bistvenega – za izgubo enega do dveh kilogramov bi se moral krepko zgarati. Naslednji dan jem normalno, dobim nazaj morebitno izgubljeno težo, naslednje dni pa se mi ta ne zvišuje več. A čigava bo tu obveljala: moje lastne izkušnje, ki jih lahko ovrednotim tudi z merjenjem (a so kljub temu neznanstvene) – ali tisto, kar so zapisali strokovnjaki?

Vas (neznanstveno/nestrokovno) pozdravljam!

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju

(Članek je bil objavljenj v ereviji Mavrični mesečnik, 2006)

Ključne besede: Tomaž Petauer  prehrana  vegetarijanska kuhinja  vegetarijanstvo  zdrava prehrana 


Tweet