Natisnite    Pošljite prijatelju

Ledene sveče v rastlinjaku

Že 1861 je Irec John Tyndall zapisal, da lahko povečana koncentracija CO² v ozračju povzroči zvišano temperaturo atmosfere. Konec prejšnjega stoletja pa nas je švedski znanstvenik, Svante Arrhenius, opozoril, da bo  naraščajoča poraba fosilnih goriv, torej posledica človekove dejavnosti, povečala sproščanje ogljika v atmosfero, predvsem v obliki CO². Prevelika koncentracija tega plina v ozračju pa lahko povzroči učinek tople grede, torej pregrevanje planeta.

Celotno človeštvo prispeva k emisijam CO², razviti predvsem z izgorevanjem fosilnih goriv prispevajo 5,6 milijarde ton na leto, nerazviti pa s požiganjem deževnih gozdov pridenejo še svojih 2,4 milijarde ton CO². Za dodatne količine CO² se torej ni treba bati.

Požiganju tropskih deževnih gozdov lahko dodamo še barbarsko izsekavanje te zakladnice planetarne revolucije. Uničevanje tropskih gozdov je doseglo strahotne razsežnosti. Že v letu 1979 je bilo nepovratno uničenih 75 000 km² tropskega gozda, v letu 1989 pa je doseglo že 142 000 km² na leto. Letnemu uničevanju pa moramo dodati še 150 000 km² poslabšanih gozdnih površin in uničevanje gozdov zmernih klimatov zaradi kislega dežja. Posledice so se pokazale v emisijah CO²; v letu 1980 so znašale 2,4 milijarde ton.

Človek se sploh ne zaveda, da so planetarni gozdovi pravi klimatski  žiroskop, ker njihova biomasa vsrka ogromne količine CO². Gozdovi niso le pljuča planeta, ampak predvsem osnovni urejevalec planetarnega ciklusa CO² - torej temelj globalne klime z izjemnim vplivom na globalni vodni ciklus. Izsekavanje gozdov povzroča tudi albedo učinek, s katerim se sončna energija ne absorbira v vegetacijo, ampak se še bolj odbija v ozračje.

Posledice so že očitne, preobrati "standardne klime" oz. pričakovanega vremena so poznani vsakomur, prav tako spremembe morskih tokov, smeri vetrov in količine padavin. Gozdni goloseki povzročajo velike spremembe vodnega režima. Te spremembe so se dogajale tudi v geološki preteklosti, toda merile so se v tisočih oz. milijonih let. Takrat pač še ni nastopal človek s svojo rušilno močjo! Gledano z evolucijskega stališča se današnji svet spreminja trenutno, kakšne bodo šele posledice!

Narava še nikoli ni doživela tako hitrega uničevanja, kakor ga povzroča človek. Če pogledamo razpored planetarne biomase, vidimo, da znaša nekako 830 milijard ton, od tega je 460 milijard ton oz. 55 % v tropskih gozdovih, 175 milijard ton oz. 21 % v zmernih klimatskih conah, severni, borealni gozdovi pa vsebujejo 108 milijard ton oz. 13 % biomase.
Priče smo torej barbarskemu uničevanju zelenega plašča matere Zemlje. Kako bo vse to vplivalo na biosfero, ne ve danes nihče. Spremembe klime lahko povzročijo dramatične spremembe pri rastlinstvu in vsemu živemu svetu.
Kaj pa človek?

Eden izmed scenarijev napoveduje spremenjene smeri oceanskih tokov, kot je npr. zalivski tok. Zalivski tok se bo pomaknil južneje v severovzhodni Atlantik. Klimatske spremembe, ki bi sledile, bi zamrznile severozahodno Evropo. Drugi scenariji so predvideli bistveno večjo pogostnost hurikanov in monsunske motnje, kar se dogaja prav zadnja leta.
Poglejmo si torej ta pojav.

Danes znanost dobro ve, da je bistveno teže predvideti spremembe vodnih kakor pa kopenskih ekosistemov. Posebna težava so velika vodna telesa, kot je ocean. Poglavitni problem je naše borno vedenje o povezavi med globalno klimo in oceani. Vemo le to, da obstaja množica povezav in nič več. Poglejmo si na primer stratifikacijo vodne mase! Vemo, da povišana zračna temperatura povečuje stratifikacijo, ker se zaradi premajhnega mešanja vode povečuje razlika med toplo površinsko vodo in hladnejšimi plastmi v globinah. Stratifikacija je posebno značilna skozi vse leto za tropska območja.

V zmernih conah se stratifikacija pojavi le v poletnem času, nikoli pa je ne zasledimo v polarnih morjih, koder so temperature površine morja in globine izenačene. Razslojenost morske vode pomembno vpliva na življenje, kajti premajhno mešanje vode ne daje vsem organizmom enakih možnosti.

Manj organskih snovi doseže globlje plasti, ker jih zaužijejo in predelajo že v zgornjih plasteh. Prebivalci globin stradajo! V tropskih morjih prevladujejo zato pelagične ribe zgornjih slojev in tudi planktona je manj zaradi manjše primarne produkcije. V severnem Atlantiku je stanje bistveno drugačno, saj prevladujejo globinske ribe in obilje planktona. Pregrevanje ozračja bo povečalo stopnjo stratifikacije morske vode po vsem planetu.
 

Upanje za Amazonijo

V jugovzhodni Aziji so gozdovi že izginili, edino obsežnejše  območje je preostalo v Indoneziji. Sedaj izgineva še to   in pohlepni azijski lesni trgovci že gledajo proti Amazoniji. Pritisk na Amazonijo je tako močan, da je pričelo okolje poleg varstvenih organizacij skrbeti celo brazilski kongres. Brazilci so imenovali posebno preiskovalno komisijo, ki naj bi bedela nad početjem Azijcev v Amazoniji. Nekatere ozaveščene države, kot Nemčija in Holandija, pa tudi posamezni kupci iz ZDA, kupujejo le tropski les z ekožigom Rainforest Alliance, ki je kakih 15 % dražji.

Prva ekološka žaga v Amazoniji, mednarodno podjetje Precious Wood, ki so ga ustanovili predvsem švicarski delničarji, je prvo pridobilo žig Rainforest Alliance. To podjetje je kupilo 80 000 hektarjev nedotaknjenega pragozda in najprej napravilo popis vseh dreves; ta je trajal tri leta. Ločili so 17 000 hektarjev pragozda kot nedotakljivo ekološko rezervo. Na vsaki parceli v izmeri 2000 hektarjev smejo sekati le enkrat in to točno odkazana drevesa, nato 24 let na tej parceli ne sekajo. Delavci pazijo celo na smer, kam drevesa padajo, predvsem so previdni pri odvozu debel skozi pragozd.

Otroški gozdovi in gozdovi otrok

Podjetje Precious Wood je skupaj z Rainforest Alliance prvič v zgodovini človeštva nekako priznalo drevesom značaj subjekta, kajti vsako prostorastoče drevo je kartirano in posebej označeno. To še ne pomeni, da tudi vsakemu drevesu priznajo značaj  entitete pravnega subjekta, nosilca pravnih pravic, kakor je že leta 1972 predlagal Chrisopher D. Stone v svoji sijajni knjigi Should Trees Have Standing? (Ali so drevesa lahko pravni subjekt?) Stone zagovarja tezo, da bi morali prav vsakemu naravnemu "objektu", od prsti, živali, rastlin, do gora, rek, potokov in jezer, kakor tudi drevesom, dati pravno varstvo, ne v obliki raznih "zakonov o varstvu okolja" in drugih pravnih mašil za slabo vest človekovega antropocentizma in samoljubja, ampak v trdni pravni obliki, prav takšni, kakor smo si jo ljudje postavili za svoje pravno varstvo. Toda do tega je še dolga pot! Morda pa tudi ne!

Kaj če bi pri nas, v Sloveniji, in sicer z mlado generacijo. Večine posameznikov zrelih generacij ne moremo "prevzgojiti", lahko jih le še zastrašimo s prežvečenimi besedami, kot so: zastrupili se boste, udušili se boste v smogu, lačni boste, zadelo vas bo radioaktivno sevanje, zboleli boste, če..., in podobnimi strašilnimi konstrukti!

To je pač posledica inženirstva duš, manipulacij, ki jih je na ljudeh izvajala tako ali drugače naravnana država! Otroci pa so čudovita bitja, ki še premorejo pristen odnos do stvarstva. Vsak otrok bi si lahko našel v prosti naravi eno ali več "svojih" dreves, jih poimenoval, jih obiskoval in opazoval, bil odgovoren zanje, se pogovarjal z njimi, skratka preživljal intimne trenutke svojega bivanja s svojimi prijatelji iz narave.

Vsaka šola bi morala imeti, naj to rečem še po starem, "svoj" šolski vrt, "svoj" šolski gozd, "svoj" potok, močvirje ali reko. Ta območja nedotaknjene narave bi lepše poimenovali otroški vrt, otroški gozd, otroško reko, otroško močvirje, potok itd. Te predele narave moramo podeliti otrokom za naš lepši svet, in ko bi otroci odrasli, bi morali njihovo skrbništvo in odgovornost za življenje narave v teh delih tudi pravno utemeljiti. Ne v smislu lastništva, saj je ravno paradigma "To je moje!" temelj vsega zla na planetu.

Otrokom smo dolžni omogočiti prepoznavanje duhovne razsežnosti njihovega bivanja, dolžni smo jim predstaviti  vizijo človeka-umetnika življenja in preseči vsiljeno doktrino človeka-tehnologa smrti. Obstaja namreč upanje, da človeštvo lahko premosti umetni prepad med vizijo in tehnologijo, med ljubeznijo in strahom, med življenjem in smrtjo.

Če bi otroci zaznali v svojih srcih bližino življenja in sprejeli vase kot svoje temeljno načelo odgovornost za življenje, potem se človeštvu ni bati za prihodnost. Verjemite, da bi iz teh generacij dozoreli posamezniki, ki bi poustvarili svet, bolj prijazen naravi človeške duše.

El Niño, vročina, ki vznemirja

Če so indonezijski gozdni požari verjetno najobsežnejši v pisani zgodovini človeštva, pa je letošnji El Niño zanesljivo najmočnejši v tem stoletju, saj sega vse do Papue-Nove Gvineje in do osrednjih tihomorskih otokov. Njegovo območje je veliko za  poldrugo ozemlje ZDA! Ali pomeni El Niño trajnejši klimatski pojav, bo povzročil svetovni klimatski preobrat, bomo morali na novo zarisati globalne smeri vetrov, morskih tokov in vegetacijskih pasov? Kaj bo s svetovno pridelavo hrane? Je človeštvo pred dramatičnimi zasuki planetarne klime? Meteorologi so že ugotovili, da je letošnji El Niño tolikaj oslabil pasatne vetrove, da niso sposobni odpihati hurikanov daleč na odprto morje. Hurikani že pustošijo in vse številnejši so!

Ocenjene posledice so vsesplošen dvig morske gladine za 1m, preplavljanje območij z visoko koncentracijo prebivalstva, saj 70 % svetovnega prebivalstva živi v pasu 50 km od morske obale, in vsaj 50 milijonov ljudi se bo moralo preseliti; poplavljanje obsežnih poljedelskih območij v deltah rek; povečano zasoljevanje sladkovodnih virov ob morskih obalah; uničevanje priobalnih močvirij; preplavljanje koralnih grebenov in potopitev oceanskih otokov.
 
Ledene sveče v rastlinjaku so prispodoba človekove neumnosti! Zapravljati denarje in človeško energijo na brezplodnih mednarodnih konferencah, od katerih nam nekatere groze s posledicami pregrevanja planeta, druge pa nas spet straše s prihajajočo ledeno dobo, je podobno poskusu, da bi spraznili ocean, zajemajoč ga s kanglico.

Napovedovanje bodoče evolucije Gaje in življenja na njej z današnjimi očmi in našim bornim znanjem je kronski dokaz bedastega antropocentrizma.

Primerjajmo le, kaj pomeni zadnjih 10 000 let človekovega razvoja in kaj pomeni ista doba v razvoju planeta! Nekaj centimetrov plasti v kilometrskih skladih časa! Razmišljati o geoloških dobah s kronometrom človekovega življenja je enako želji, da bi prešteli vse kaplje ene same poletne nevihte. Ne zavedamo se, da smo le drobna kaplja evolucije in da je imela vsaka vrsta, ki se je pojavila na planetu, le eno priložnost.

Evolucija namreč ne pozna popravnega izpita. Naša priložnost pa je naš razum, in če ga ne bomo izkoristili v modrosti, skromnosti in odgovornosti do življenja na planetu, se nam slabo piše. Zatorej naj nam bo popolnoma vseeno, kaj bo čez 10 000 let, vprašajmo se raje, ali bomo kot vrsta sploh preživeli naslednjih nekaj sto let. Človek ni zaustavil evolucije niti je ne pospešuje. Sploh ne more vplivati nanjo, vse to so domišljave blodnje antropocentrizma.

Ne delajmo si utvar, da vplivamo na kar koli ali kakor koli, saj še nase ne moremo vplivati! Iluzija naše silne tehnološke moči se nam bo podrla na glavo in pokopala pod seboj v prah človeško civilizacijo v tistih nekaj centimetrih geoloških plasti, ki so nam namenjene v evolucijski grob. Bivamo le v delčku časa, ki nam je namenjen, in imamo dovolj izprijenosti v sebi, da se lahko elegantno pokončamo, kakor se pač spodobi vrsti Homo sapiens. Preživetje človeške vrste je torej temeljno vprašanje zelo bližnje prihodnosti, če v nas že danes ni prevladal samomorilski nagon.

Ali ima mati Zemlja vročino ali pa jo bo hudo zeblo, je pravzaprav vseeno, saj Gaja in življenje na njen vedno najdeta pot v novo uravnoteženo sobivanje, toda gorje otrokom, če njihova mati zboli za samomorilskim bacilom, ki se imenuje človek.
Ali še želimo ostati otroci matere Zemlje?

(Odlomki  iz knjige: Nespametni bodo žejni) - Članek je bil prvotno objavljen v ereviji Mavrični mesečnik.

Priporočljivo branje: Zaton Prometejeve dobe / Anton Komat