Natisnite    Pošljite prijatelju

Izgubljeni boj kemičnega bojevnika

Kemična vojna proti naravi > V obdobju  po neolitski revoluciji se je produktivnost človeške družbe močno povečala.

Poljedelec je želel pridelati na svoji zemlji več, kot je potreboval za svojo družino, prav tako živinorejec s svojo čredo. Oba sta hotela doseči dotlej v naravi nekaj neznanega in nepojmljivega. Oba sta zahtevala celotni pridelek le zase in tudi prostora, ki sta ga zasedala s svojo dejavnostjo, nista več hotela deliti z drugimi živimi bitji. Vsa živa bitja, ki so bodisi iz prehrambenih ali prostorskih potreb posegala v vsiljeni novi red, sta poljedelec in živinorejec poimenovala z izrazom "škodljivci".

V tem razvojnem obdobju je človek napovedal vojno naravi, postal je njen zajedalec. Globoko in nesmotrno je posegel v občutljivo ravnovesje naravnih sil in se iz gosta, ki je živel v usklajenem sožitju z naravnim okoljem kot gostiteljem, prelevil v zajedalca - parazita. Preobrazba človeka v zajedalca narave je na obeh straneh povzročila nevarne posledice. Človek je svojo vojno proti naravi vedno vodil z vso znano tehnologijo in na vse možne načine. Velike divje rastlinojede in mesojede, ki so ogrožali njegova polja in črede, je hitro iztrebil s svojim vse bolj popolnim orožjem. Žuželk, plevela in mikroskopsko majhnih "škodljivcev" pa se je lotil povsem drugače, saj lok, kopje ali meč zanje niso bili primerno orožje. V svoji zgodovini se človek še nikoli poprej ni bojeval s temi novimi nasprotniki.

Za vojno proti "škodljivcem" je bilo treba izumiti nekaj popolnoma novega, nekaj, kar bo učinkovito in hitro delujoče, za "škodljivce" pa pogubno. Naši predniki so tako postali podobni tistemu Voltairovemu junaku, ki se je hvalil, da svoje sovražnike uničuje s primerno zmesjo molitve, magije in arzenika. Molitve in magijo so naši predniki že dodobra poznali,"metodo arzenika" pa so šele začeli spoznavati. Bili so dobri učenci in še boljši uporabniki.

"Metoda arzenika" se je hitro razširila, saj je bila izjemno učinkovita. Zadeva se je tako obnesla, da človekov pragmatični razum daje tudi v sedanjem obdobju razvite znanosti in tehnike prednost "arzeniku", to je kemični vojni proti naravi.

"Vrhunsko orožje"

S silovitim razvojem kemije je človek dobil v svoje roke eno najstrašnejših orožij proti naravi, tako ubijalsko in zahrbtno, da mu na planetu ni enakega. V organizmih povzroča prava razdejanja in usodne motnje v metabolizmu, ustavlja celično dihanje, uničuje energetske zaloge organizmov, nepopravljivo poškoduje živčni sistem, povzroča poškodbe kromosomov in še bi lahko naštevali.

Gre za pravo nekrofilijo z enim samim ciljem: brezobzirno uničiti vse, kar se je postavilo na pot človeškemu pohlepu. nevidni strupi, ki smo jih v začetku sprejemali kot blagoslov, so postali simbol nasilja in barbarstva naše civilizacije nad naravo.

Pri tem se človeštvo sploh ne zaveda, kakšne bodo posledice v prihodnosti. Ne samo da se ne zaveda, tudi celotna znanost je nesposobna napovedati dogodke, ki bodo sledili.

V zadnjih petdesetih letih je iz laboratorijev in kemičnih tovarn dobesedno privrela tolikšna množina pesticidov, da smo komaj sledili njihovemu nastajanju. Za zdaj bo dovolj, če pesticide razdelamo na tri poglavitne skupine, in sicer na herbicide (namenjene uničevanju plevelov), fungicide (namenjene uničevanju glivic) in insekticide (namenjene uničevanju žuželk). Vse te snovi naj bi izboljšale naše življenje, in to navidezno tudi drži. Veliko pa jih pušča za seboj strupeno dediščino, s katero se bo srečevalo še več rodov naših potomcev.

Rušenje ekosistemov in silovit porast degenerativnih obolenj pri človeku so že dovolj dramatična opozorila, da imamo  opravka s pravimi hudičevimi zvarki.

Poškodbe človekovega genoma zaradi genotoksičnega in mutagenega delovanja pesticidov pa nas svare, da usodno igramo pravo rusko ruleto z geni človeške vrste, kar se lahko konča tudi z biološkim propadom človeštva čez nekaj stoletij.

Doktrina industrijskega kmetijstva

Človek je nekritično prenesel model industrijske revolucije tudi na področje pridelovanja hrane. Poglavitna merila za uspešnost so postala količina, dohodek in dobiček. Industrijski  model je kmetijstvo spremenil v temeljih! Prst je postala le naravna opora za rast rastlin, voda le surovina za namakanje, kmetijski stroji najboljši prijatelji pri delu, kemična gnojila "deklica za vse", pesticidi, ta čudež znanosti, pa vsemogočni ubijalci "škodljivcev".

Tako je človek ustvaril umetni agroekosistem. Ta temelji na obsežnih monokulturah, veliki uporabi kemičnih gnojil, vzgoji kloniranih hibridov kulturnih rastlin in množični uporabi pesticidov.

Potreba po zavarovanju kulturnih rastlin s pesticidi pa se je močneje pojavila šele tedaj, ko je človeštvo že nekaj časa uporabljalo  kemična gnojila na velikih plantažah monokultur. Človek je z monokulturami podrl pregrade, s katerimi narava drži v medsebojnem ravnovesju posamezne vrste. Z oblikovanjem monokulture je človek ustvaril pravcato gojišče in "škodljivčev" genetični program je takoj reagiral.  Izkoristil je izjemno priliko, ki je običajno v naravi ni, to je, da v najkrajšem času lahko namnoži množico lastnih kopij - potomcev v prihodnji generaciji. Vsako živo bitje v boju za obstanek optimalno izrabi vsako izboljšanje razmer v okolju oziroma vsako zmanjšanje tako imenovanega odpora okolja.

Globalno gledano, je odvisnost celotnega svetovnega kmetijstva od monokultur naravnost tragična.

Umetni agroekosistem je izredno občutljiv, energetsko potraten in zato drag. Tveganje je torej izjemno veliko!

Kemična gnojila sicer povečajo biomaso pridelka, toda obenem drastično znižujejo odpornost rastlin, znižujejo njihovo prehrambeno vrednost, uničujejo humus ter skupaj z mehanizacijo povzročajo erozijo prsti. Klonirani hibridi kulturnih rastlin so pravi izrodki narave, za katere je značilna genska erozija, ki vse bolj postaja ključni problem industrijskega kmetijstva.

Genska erozija hibridov povzroča izgubo vrste naravnih znakov, odpornosti in sposobnosti razmnoževanja. Slaba odpornost hibridov proti boleznim in žuželkam zahteva vedno večjo uporabo kemičnih sredstev, tisoče ton nenehno novih pesticidov, ki zastrupljajo vse živo in tudi človeka samega. Kemične vojne s "škodljivci" v sistemu monokultur človeštvo dolgoročno ne more dobiti in poglejmo si to na primeru žuželk.

Veliki amater in žuželke

Človekov nasilni poseg v naravne ekosisteme s pesticidi in njegova odločitev, da se bo narave lotil s kemično vojno, sta prav gotovo sramotni dejanji, ki nista vredni njegovega razuma. Človek se je v kemični vojni proti naravi izkazal kot velik amater.

Vredno si je podrobneje ogledati kemično vojno proti žuželkam in njene "uspehe".

Svet žuželk je eden najbolj osupljivih naravnih pojavov. V tem svetu se dogajajo za človeški um najbolj neverjetne stvari, kljub temu pa znanost o vsej pestrosti žuželčjega sveta ve bore malo. še do pred nekaj leti so strokovnjaki trdili, da na našem planetu živi nekaj več kot milijon vrst žuželk. Najnovejši podatki, temelječi na preučevanju žuželk v tropskih deževnih gozdovih, pa trdijo, da živi na Zemlji vsaj 7 do 10 milijonov vrst žuželk. Nekateri govorijo celo o številki 70 milijonov. Sistemizacijski opis vseh pričakovanih vrst bi tako moralo delati več sto raziskovalcev nekaj desetletij. Sama določitev nove vrste pa seveda še ne pove nič o njenem življenju, povezanosti z okoljem, sposobnosti za sintezo farmakološko zanimivih substanc itd.

Orjaško delo narave torej, ki ga človek nesmiselno uničuje. Živalska skupina žuželk je zaradi izjemne sposobnosti prilagajanja zasedla tako rekoč celoten planet. Hkrati se je pokazala neverjetno odporna proti vsem človekovim poskusom, da jo zatre.

Kemična vojna proti žuželkam, kot jo vodimo danes, je podobna preluknjanemu čebru, polnemu mrčesa. Vsak kemični poseg sicer zamaši eno od številnih lukenj v čebru, zato je njegov učinek kratkoročno celo opazen. Toda že naslednji hip iz preluknjanega čebra izletijo številni novi roji, še bolj odporni in prilagojeni.

Na neuspeh je obsojena že sama zasnova kemične vojne, saj je precej naivna!

Zamišljena in vodena je brez temeljnega poznavanja, kako delujejo ekosistemi in zapleteni medsebojni odnosi posameznih vrst v njih. Pogosto je prezrt najpomembnejši dejavnik, ki zadržuje žuželke, da se ne polastijo celega planeta. To je tiha, skrita in zagrizena vojna med njimi samimi! Prav ta neizprosen boj za obstanek med vrstami žuželk kroti njihov velikanski razmnoževalni potencial. Takoj ko se zmanjša odpor okolja, so se žuželke sposobne silovito namnožiti. V naravi so sicer pojavi silovitega prerazmnoževanja posamezne vrste žuželk zelo malo verjetni.

Krivec za te ekscese je izključno človek, ker s svojo dejavnostjo in nepoznavanjem ekosistemov ruši naravni red stvari. Velikansko škodo si je povzročil že samo s tem,  da je v nova okolja prenesel tudi številne vrste žuželk oziroma rastlin, saj je učinek v obeh primerih popolnoma enak. Primer koloradskega hrošča je poučen. Ta žuželka je bila popolnoma neškodljiva, dokler niso pričeli na območju njegove naravne populacije saditi krompirja!

Mesojede žuželke (predatorji) imajo na polju in v gozdu isto vlogo kot zveri med sesalci. Iztrebite jih in njihov plen se bo silovito namnožil. Žal pa naravno vlogo mesojedih spoznamo šele, ko jih ni več. Insekticidi imajo mnogo bolj uničujoč vpliv na predatorske vrste žuželk in zato kaj kmalu po škropljenju z insekticidom sledi populacijska eksplozija "škodljivcev", torej prav tistih, katerim je bil namenjen insekticid!

Odgovor ekosistema na kemični napad s pesticidi je predvsem odstranitev posameznih osebkov iz populacije določene vrste in eliminacija občutljivejših vrst iz življenjskih združb (biocenoz). Prizadete so praktično vse znotrajvrstne  (intraspecifične) in medvrstne (interspecifične) povezave. Najbolj so opazni vplivi na razpoložljivo hrano oziroma na zvezo plenilec/plen in s tem na stabilnost prehranjevalnih odnosov med vrstami. Ekosistem postane nestabilen, zmanjša se pestrost vrst, občutno se zmanjša celotna biomasa tudi rastlin, povečuje se število rastlinojedov, občutno je zmanjšanje plenilcev in vrst s posebno funkcijo (žuželke opraševalke, zemeljske bakterije, ki vežejo dušik, deževniki itd.).

Pojavljajo se celo novi "škodljivci", ki zasedejo izpraznjeni prostor uničene vrste. Poseben pomen imajo vsekakor spremembe genetske variabilnosti in vplivi na nadaljnjo evolucijo živih bitij. Z vrstami bogat ekosistem je bogat tudi z medvrstnimi odnosi in zaradi tega ima večjo notranjo stabilnost. Zunanji vplivi pa nanj vplivajo bolj kot na ekosistem, v katerem je manjše število vrst.

To je zelo pomembno za Slovenijo, ki ima v primerjavi z drugimi evropskimi državami izjemno pestrost vrst (biotska raznovrstnost)!

Ob hudem kemičnem udaru z insekticidi so tista živa bitja, ki se prehranjujejo z več vrstami (prehrambeni generalisti), na splošno bolj odporna proti toksinskih stresom kot tista, ki se prehranjujejo le z eno vrsto hrane (prehrambeni specialisti).

(Odlomki  iz knjige: Nespametni bodo žejni)

 Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju