Natisnite    Pošljite prijatelju

Ljubezen za sprejemanje lepote ženske duše

Ljubezen za sprejemanje lepote ženske duše
 
Ženska z dolgimi, kodrastimi lasmi. Ves čas spreminjajo podobo z novo barvo. Pobarvaš jih rdeče, da zagori strast. Že dolgo si princeska, ki čaka svojege princa.

Od daleč se ti smeji in prihaja na belem konju.
Odet je v belo, krasijo ga srebrni, lesketajoči zvončki.
Postaral se je, a je še vedno tak kot njegov žrebec. Hoče doživeti in čutiti, kar mu daruješ s svojo lepoto.
Pomahaš mu s šopkom rdečih vrtnic, ki ga vabijo v tvoje sobane.



Tam je veliko ogledalo, pred katerim se zmeraj osvežiš in okrepiš z vejico rožmarina.
Zdaj je nevihta butnila ob šipo in nastala je tema.
Tvoja dnevna podoba izgine in v ogledalu vidiš tisto znano, staro sliko.
Pusti, neurejeni lasje, ki kličejo po novi ljubezni.
Otožen pogled in kričeča usta ter roke, ki se nervozno dvigajo kvišku.
Tolčeš se po glavi, kot da bi hotela spraviti iz nje tiste stare slike.
Strogi pogled in pretežka roka neke moške duše, ki si je hotela vzeti, kar naj bi od takrat pripadalo njemu.
Ker je bil dovolj samo en pogled, nekoliko dvignjeno krilo, …

Potem je sledil prizor, ki te kriče objame kot ta stara, zdaj popolnoma temna soba ... Otepaš se je, kričiš in želiš, da ti nekdo priskoči na pomoč ... Dušijo te zadihana usta in neprijeten vonj, ki ga želiš utopiti v vedru vode ...

A tudi tu zmeraj ista slika ... neke ženske duše, ki je zapustila telo, ko si je moška dovolila ubiti angela lepote v tebi ...
Ob oknu zaslišiš ptičji glas. Prinaša ti sporočilo, da je danes tvoje more konec ... Odločiš se, da je res tako.
Nastežaj odpreš okno in snameš staro ogledalo. Hočeš ga razbiti, a veš, da bi potem kričalo nešteto drobnih koščkov, …
Ogledalo ostane celo. Z dostojanstvom ga obrneš proti soncu, da ga očisti s svojo svetlobo in sijem, ki zažari daleč naokoli. Tako kot ti.
Prisluhneš pesmi ptice. Prišepne ti svojo zgodbo o ljubezni, ki jo zdaj povabiš v svoje telo.

Razlije se tja, kjer se je rodilia nova ženska duša, da bi se znova izrazila z vsem svojim čarom, poželenjem in zapeljivostjo, ki jo je zadušil nedostopen hlad, sovraštvo in želja po maščevanju
Obsij zdaj svoja rodila s svetlobo nove ljubezni.

Položi nanj največji rubin, ki ga vidiš, da te kliče in te spremeni v novo žensko princesko, ki se je prebudila iz starih sanj. Opustila je spomin, ko je odpustila vsem tistim drznim moškim pogledom in sebi, da je pozabila na svojo dušo in svoje telo.

Zdaj jo ozdraviš z odpuščanjem tudi vsem tistim ženskam, ki so te pahnile z odra. Da si padla na tla, med množico ljudi, ki te pospremi s posmehom. Grešnico, ki je dobila zasluženo kazen.

Stojiš na obali. Bela je. Veter ti nežno piha v lase, ki plapolajo ... Svobodni so ... kot ti ... Zreš preko morja in nikogar več ne čakaš...
Samo sapica morja se te rahlo dotakne, da se ozreš in zagledaš svojo novo ljubezen ...
zmoreš jo objeti in znova verjeti, da je nekje nekdo, ki je prišel, ...

Ne da bi ranil tvojo dušo in si vzel tvoje telo, ne da bi popihal tvoje stare rane ...
Prišel je, ker je začutil tvojo lepoto, ki se je prebudila, da bi oplemenitila s svojo nežnostjo tudi tisto moško strast ...

Več o > Irena Oman

Priporočljivo branje: >>> Vedrina kot življenska moč