Natisnite    Pošljite prijatelju

Sprememba brez bolečin ...

Ob slovesu jo zmeraj začutiš. Bolečino, da te je nekdo zapustil, ker nisi bila dovolj dobra. Očitki na svoj račun kar nimajo konca in zmeraj iščeš neko opravičilo, da se znova vračaš. V stare tirnice vsakdanjika, med stare prijatelje ali med stara hotenja ter pričakovanja svoje duše.

Kot da bi tista najstnica ali prebujajoča se ženska še zmeraj živela, čeprav prestopiš že peto desetletje.

Zakaj se vsake spremembe oklepaš z bolečino, ko pa ti lahko prinese samo novo dogodivščino v življenju? Kot tisti pogumni šestdesetletnici, ki je upala iti na svoje in pustiti za sabo vse, kar je bolelo. Prezir, zasmehovanje in poniževanje tudi z neizrečenimi besedami. Včasih še toliko bolj bolijo, ko jih ne moreš slišati, da bi si lahko potrdila.

Res je! To ni samo moj privid. To so resnična čustva ali tisto, kar je med njima ostalo po tolikih letih neizrečenih sanj in skritih želja. Ob dotiku, ob čisto vsakdanjih odločitvah, ko bi se bilo potrebno samo prilagoditi ali uskladiti.

Včasih druženje postane potovanje popolnoma na drugem tiru. Prav je tako, dokler pot ne vodi v popolnoma nasprotni smeri. Takrat spremembo prikliče lahko samo še bolečina. Bolečina ponižanja, ko se ponujaš in čakaš, da te nekdo opazi. Že dolgo ne vidiš nobene druge možnosti ali odprtih vrat samo zato, ker neprestano zreš v ena sama in čakaš, da se odprejo.

Kaj pričakuješ? Zmago ali resnično ljubezen, ki zna odpuščati in začeti znova? Ali je mogoče zmeraj začeti znova? Veliko vprašanj in odgovorov je bilo že napisano na to temo, sama pa kar ne moreš verjeti, da je lahko brazda med dvema človeškima dušama tako globoka, da ju lahko zapolnita samo čas in nova setev.

S čim sejati, da se duša pomiri s svojo potjo in zmore odpustiti tistim, ki ji niso stali ob strani takrat, ko je bila krhka in ranljiva? Sama že dolgo ne verjameš več, da ljubezen zmeraj odpušča. Zakaj bi morala odpustiti nekomu, ki je stegnil roko in si dovolil vladati s svojo močjo?

Odpustiti je potrebno sebi in svoji krhkosti, ki se ji predajamo samo zato, da bi bili videti nemočni in bi pričakovali nekoga, ki bi nas rešil pekla, v katerega smo se zaprli s svojimi temnimi mislimi ali neljubečimi čustvi.

Kako naj jih zopet sprejmem za svoje, lahkotne in vedre misli o novem začetku, če je bila že tolikokrat ista pot obsojena na isti konec? Moč, samo notranja moč ljubezni do sebe in svoje duše te lahko okrepi in odtrga od tam, kjer umirata duša in telo. Ne moreta se izraziti s svojimi bogastvi, ki so ostala pokopana pod pepelom starih spominov, iz katerih se vedno znova trgaš, dokler te je strah, da bi se lahko zgodilo. Česar nisi še nikdar doživela.....

Je to svoboda, je to poslovni uspeh ali nekdo, ki ti prinaša do sedaj neznano srečo? Odpreš se ji in jo sprejmeš v novih slikah za svojo dušo. Od enih se je za to potrebno posloviti. Naj več ne boli, da ni bilo drugačnega konca. Naj bo vsako slovo blagoslov za novi začetek in zahvala tistemu, ki nas je zapustil, da smo lahko začele znova živeti.

Poglej v nebo in izberi tisti oblaček, ki ti kaže smer. Je morda v obliki otroškega, nedolžnega srčka?

Da, otroci se znajo igrati odrasle. Odrasli se premalokrat predajamo otroški igri, ki bi nas vodila za lahkotnim balončkom, ki leti nam neznano kam.

A se zna prepustiti vetru in mu dovoli, da potuje z njim tako visoko in tako daleč, da enkrat najde svoj konec in novi začetek z ljubeznijo v novih barvah ...

Več o > Irena Oman

Priporočljivo branje: >>> Vedrina kot življenska moč

                                 >>> Diamanti na tvojem dvorišču