Meje spoznavnega

Meje spoznavnega

10.01.2016 | Avtor: dr. Lucija Mulej
"Kot je rekel Pound: »Suženj je tisti, ki pričakuje, da ga bodo drugi osvobajali«. Vprašanje pa je, kdo je sposoben živeti s svobodo? "
Ko govorimo o višjih nivojih zavedanja, govorimo o mejah spoznavnega procesa. Kaj je človek? Od kod prihajamo? Kam gremo?
Filozofi so odgovarjali, mistiki odgovarjajo.

Če verjamemo, da je materialni svet po sebi alfa in omega, so meje našega spoznavanja determinirane in omejene zgolj na tisto, kar se vidi takoj in slepe za tisto, kar odloča o tem, kakšen bo potek stvari.

Dogodki življenja so nepredvidljivi. Četudi jih posameznik skrbno neguje in naredi vse, da bi se stekle skladno z njegovo predstavo, se ponavadi ne. Meje spoznavnega imajo svoje zakonitosti.

Meje spoznavnegaŽivljenje je igra; ne gre za to, kako jo igramo, pač pa za to, kako igra igra nas. Vsi sistemi, od kulture do prava so plod človekove misli. In ljudje, ki so postavili zakone, so s svetlimi izjemami verjeli v absolutnost materije. Zakoni so pogosto skregani z realnim stanjem stvari. Zakoni so slepi za izjeme.

Človek, ki verjame v materijo kot absolut, v svojo enačbo ne vpne izjem. Izjeme so kot »vis maior«, lahko jim rečete tudi naključja - tisti element, ki korigira preračunljivost. Zato misel distance do izključno sebe in ničesar drugega, velja kot edino pravilo ki plasira izjeme z logiko protislovja.
Bolj ko se trudimo, bolj kot silimo, manj možnosti je za odličen potek in iztek stvari. Seveda ovire obstajajo, a meja vašega spoznavanja določa, do kam vas lahko ovira tangira. Meje splošnosti so meje povprečja, meje materije so gradnik sveta mamona.
 
Protislovja so ključ do akceptiranja izjem v polju vsakokratnega aparata proučevanja sveta in ljudi. Aparat kot miselni sistem, kjer človek s pomočjo svojega razuma osmišlja svet, je brez dvoma nujno orodje preživetja. Resda naivnost ni pokvarjenost, a brez dvoma izkazuje nekultiviran talent.
Diplomacija (kdor je povsod, ni nikjer) je hinavščina v polju materialnega kot svetega. Diplomacija (vsak sliši samo tisto, kar razume) kot tehnika paradoksa pa stanje realnosti drugega reda, ki je pač težje dostopna . Vsa zgodovina je polna skupin, ki so ponavadi tretirane kot heretične, z znanjem in vednostjo, ki je zaščitena kot prostozidarstvo ali podobno enigmatično odtujena svetu materije.

Svet se ne spreminja. Isti je od nekdaj. Vera v spremembo celote je utopična. Meje spreminja zgolj posameznik, jih spreminjajo kritične mase posameznikov, ki kot izjema vplivajo na materialni svet pogojenosti spoznavnega procesa. Paradoks.

Izjem se ne da predvideti, niti vključiti v aparat razsodnega in razumskega.
Izjeme in naključja korigirajo napake in krivice. Besede so sicer odveč, a koristijo.

Kot je rekel Pound: »Suženj je tisti, ki pričakuje, da ga bodo drugi osvobajali«. Vprašanje pa je, kdo je sposoben živeti s svobodo?

Priporočljivo branje >>> Uresniči svoje želje - Dopusti, naj tvoja podzavest dela zate




Ključne besede: Lucija Mulej  osebnostna rast  samospoznavanje  svoboda  zaznavanje  zavedanje 



Priročnik za vizualiziranje
To je priročnik, s pomočjo katerega se bodo otroci ob pomoči odraslih naučili risati dinozavre po korakih ...
Vesoljček Pi in njegove dogodivščine
Drobna zgodba o sončnici, ki se je iz kalčka razvila v velik, sončno rumen cvet
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Drzni si biti TI.

Andre Gide