Nadaljevanje poti

09.05.2011 | Avtor: | Julia Doria

Že kot otroka me je njena blaga narava očarala, njene odločne besede so znale najti pravo mesto. In ne le na otroke, moja babica je imela izjemen vpliv na vse ljudi, s katerimi je prišla v stik. K njej so prihajali tudi tisti, ki so se znašli v stiski.

Vsakogar je znala ogreti z lepo besedo in belo kavo, ki jo je postregla v starinski, porcelanasti skodelici, s poslikanimi pisanimi cvetlicami in zlatimi girlandami.

Kdor je prišel k njej po tolažbo, je bil deležen sladkosti njene domače kuhinje, barvitosti njenega znamenitega porcelana, in topline njene navzočnosti.

Že njena bližina je ljudi navdajala z mirom. Radi so ji pomagali pri delu na vrtu ali okrog hiše.

"Dokler se pred nami pojavljajo podobe preteklosti, nas vabijo, da dokončamo lekcijo, ki nam jo je ponudilo življenje.

Morda nam glas v notranjosti le nevsiljivo nakazuje nedokončane epizode našega življenja ali pa se nam, kljub trudu pomikati se naprej, grobo rušijo mnoga prizadevanja. Preteklost se bo tiho umaknila, ko bo strnjen krog in ko bo pravi čas, se bo odprla pred nami pot naprej.

Včasih moramo stopiti korak ali dva nazaj, ali se celo vrniti na križišče, kjer smo sprva zgrešili smer, da nato lahko nadaljujemo pot tja, kamor smo se namenili.“

Več o tem v knjigi >>> Diamanti na tvojem dvorišču