O Martinovanju in Zahvalnem dnevu

03.11.2017 | Avtor: Tomaž Petauer

Martinovo 11. 11. je ravno za nami. Ob tej priložnosti lahko pokramljamo malo drugače kot doslej. Od kod ta običaj?

Izvira iz davnih poganskih slavij ob pobiranju pridelka, krščanstvo pa ga je prikrojilo malo po svoje, tako kot še marsikateri poganski običaj. Posvečeno je godu svetega Martina, to je, zgodnjekrščanskemu galskemu škofu Martinu iz Toursa (4. stol.).

Poleg deklarativne spreobrnitve mošta v vino je tradicionalna jed gos. Zakaj? Ker se je skril pred zasledovalci in naj bi ga gosi z gaganjem izdale. Vendar ne pred takimi, ki bi ga hoteli usmrtiti, ampak so ga hoteli postaviti za škofa, kar ga ni mikalo. Po tistem je moral seveda sprejeti to funkcijo. Ne bi smel misliti le nase, ampak tudi na širši interes – saj je bil, kolikor je znano, dober škof. In zato morajo gosi obredno umirati (navsezadnje velja tudi za zaščitnika marsikoga, med živalmi zlasti konjev in gosi (!!!))?

Zdaj, ko vemo za obstoj široke izbire vegetarijanskih dobrot za kakršnokoli praznovanje, bi morali to zakusko reformirati. Gosi da – vendar le kot gos-te, se pravi: maskote, ki bi jih ob tej priložnosti napitali z dobrotami. Sploh pa je gos tako zelo prisrčno in uporabno bitje, tudi nezahteven in nenevaren nadomestek za psa!

V ZDA pa praznujejo na četrti četrtek v novembru Zahvalni dan (Thanksgiving Day) s puranom na krožniku. Tu je veliko podobnosti z martinovanjem: je iz poganstva spreobrnjen običaj, puran je tudi za Martinovo drugi na lestvici perutninskih nadomestkov za gos, če pa se še spomnite jugoslovanskega filma Hiša za obešanje, kjer puran sledi romskemu mladeniču kot psiček (ko ga sosed zakolje, je maščevanje kajpada neizogibno) ...

Zahvalni dan praznujejo v spomin na naseljence, ki so leta 1620 pripluli z ladjo Mayflower, preživeli prvo zimo (čeprav le polovica njih) in poželi prvi pridelek. Komu velja ta zahvala? Bogu, saj se globoko verni kristjani tudi sicer zahvalijo Njemu, preden se lotijo obeda? V redu. Ampak takrat jim Bog ni poslal mane, tako kot Mojzesovim ljudem v puščavi, temveč so jim (v njegovem imenu?) dajali domačini koruzo; pa ne le, da so jim jo dajali, ampak so jih jo naučili saditi (čeprav verjetno niso vedeli za staro kitajsko modrost, da je dobro, če lačnega nahraniš z ribo, da pa je še bolje, če ga naučiš loviti ribe).

Tisti štirje purani, ki so jih pojedli ob srečnem zaključku, nikakor niso bili zaslužni za njihovo preživetje. Torej bi za zahvalni dan sodila na mizo koruza. Tu pa je treba vedeti, da je takratni Indijanci niso uživali v obliki kake polente ali pokovko, ampak nezrelo pečeno zrnje (podobno kot pri nas na podeželju zlasti otroci) – ki pa seveda konec novembra ni več na razpolago. In povabiti v goste Indijanca, čeprav ne iz tedanjega plemena Wampanoag, ki ga ni več. Če bi ameriške družine dosledno ravnale tako, potem bi bilo koruze dovolj za vse, puranov bi za nekatere zmanjkalo, za Indijance bi se morale pa stepsti (oziroma jih rezervirati dovolj vnaprej).

Pa še en ameriški običaj je treba omeniti, čeprav nima zveze s prehrano, ima jo pa z Indijanci in tudi z nami. Pravijo, da so ritual inavguracije ameriških predsednikov povzeli po ustoličevanju karantanskih vojvod. Lahko smo počaščeni, vendar je to treba jemati z rezervo. Pri Karantancih je na knežjem kamnu sedel kosez (staroselski svoboden kmet), ki se mu je moral bodoči knez pokloniti.

V ZDA bi moral torej to vlogo igrati čistokrven Indijanec. Američani bodo prej ali slej prisiljeni zapreti Guantanamo, morda bodo nekoč celo ukinili smrtno kazen v vseh zveznih državah, da pa bi v predsedniški ceremonial vključili Indijanca, je mogoče le fantazirati.



Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju

(Članek je bil objavljen v e-reviji Mavrični mesečnik)



Ključne besede: Tomaž Petauer  Martinovo  martinovanje  krščanski  poganski  prazniki  praznovanje  prehrana  vegetarijanska kuhinja  vegetarijanstvo  zdrava prehrana  Zahvalni dan 


Tweet