Oživljanje notranjih bojevnikov

Oživljanje notranjih bojevnikov

16.03.2017 | Avtor: Robert Bly

 
 Michael Meade opozarja na keltski pregovor: "Nikoli ne izročite meča moškemu, ki ne zna plesati." Naša zgodba pravi, da je bojevništvo naslednji korak, ki ga mora narediti mladenič; bojevništvo sledi vrtu.

Iniciator ponudi meč šele potem, ko mladeničevo srce občuti zatišje in ples ljubimca. Naj omenim, da marinci sprejmejo mladeniča brez te zaloge, ponudijo mu meč, pa naj zna plesati ali ne. Marinci razvijajo zunanjega bojevnika, mi pa bomo začeli z notranjim bojevnikom.

Bojevniki znotraj

Bojevniki znotraj ameriških moških so v minulih letih oslabeli in  njihova šibkost vpliva na nezamejenost ali stanje, ki smo ga na prejšnjih straneh imenovali naivnost. Odrasel, 180 cm visok moški dovoljuje ljudem, da prestopijo njegove meje, vdirajo v njegovo psihično hišo, ga besedno zlorabljajo, odnašajo njegove zaklade in loputajo z vrati za seboj; napadeni moški stoji in jih gleda s priliznjenim, zmedenim nasmehom na obrazu.

Notranji bojevnik dečka, ki odrašča v "moteni" družini (morda drugačnih družin sploh ni), podleže že zelo zgodaj. V mitološkem pogledu bojevniki dvignejo svoje meče, da bi branili kralja. Kralj v otroku brani in podpira otrokovo počutje, ki pa ga v moteni družini zlahka izbriše in preplavi vplivnejše, prevladujoče in zastrašujoče počutje starša. Lahko bi rekli, da se notranji bojevniki sesedajo, otrpnejo ali umrejo, ko ne zmorejo obraniti telesa pred vdorom.

Notranji bojevniki, o katerih govorim, niso napadalni; ne prestopajo meja, ampak jih branijo. Za zgled bi lahko služili sloviti bojevniki Fianna Fail, ki so branili irske meje. Spomladi in poleti so bili na prostem in čuvali meje, pozimi so se zatekli čeznje.

Navaden otrok nima take zaščite. Če ga odrasel udari ali mu tlači hrano v usta, nima obrambe. Če zavpije nanj in nasilno predre njegove slušne meje, se ne more braniti. Večina staršev vdira na otrokovo ozemlje, kadar koli se jim zahoče, in se preprosto ne meni za otroka, ki poskuša z jokom obraniti svoje počutje.

Vsak otrok živi globoko znotraj svoje psihične hiše ali dušnega gradu, v katerem ima pravico do najvišje oblasti. Kadar koli se starš ne meni za njegovo neodvisnost in vdre v njegov dom, otrok ne občuti le jeze, marveč tudi osramočenost. Sklepa, da je njegova hiša brez vrednosti, ker ne zmore obdržati oblasti v njej. Z osramočenostjo poimenujemo občutek, da smo kot ljudje nevredni in neustrezni.

Ko starši ne spoštujejo našega ozemlja, sprejmemo njihovo nespoštovanje kot trden dokaz o svoji neustreznosti. Zaušnica globoko odjekne in pomeni vdor, kajti obraz je dejanska meja duše. Če odrasel človek prestopi naše spolne meje in se nas dotika, kot otroci ne moremo narediti ničesar. Naši bojevniki umrejo. Otrok, ki v bližini odraslega vedno pričakuje blagoslov, otrpne ob pretresu in zapade v brezčasno, okamnelo zmedo osramočenosti. Kar je še huje, spolno nasilje ali udarci navadno vodijo k naslednjim napadom, tako da bojevniki, če medtem oživijo, vnovič umrejo.
Ko deček odrašča v družini alkoholikov, negovi bojevnike odplavi ogromen val, ki jih odnese s seboj, medtem ko se borijo z njim. Otrok, deček ali deklica, je nezavarovan in zdrsne v osamo, v kateri ima več skupnega s snežnimi gosmi kot z ljudmi.

Snežne gosi, ki gazijo po razpihanem dakotskem snegu,
pritavajo po stopnicah majhnih kmetij,
drseč skozi krike odletijo v noč
in na golih in zasneženih poljih
nalahno zložijo prhutajoča krila.
Pijani oče povleče dečka noter.
Deček se izvije, obrne, plane iz hiše.
Tisto noč preživi zunaj in se hrani z gosmi.
Kjer budne in nihaje na širokih nogah
stopajo med polomljenimi stebli, ko prečkajo brazde.

Nič čudnega, da tak otrok v najstništvu išče enoposteljne sobe, materinske ženske, guruje, sisteme, umike, "nenavezanost". Pri tridesetih ali petintridesetih se še zmeraj počuti nezaščitenega in nesposobnega, da bi se branil pred drugimi, togotnimi v lasnit nezaščitenosti.
Vsak odrasel, pa tudi starejši brat ali sestra, lahko samovoljno stopi v otrokov psihični prostor, kakor da na notranji strani vrat sploh ne bi bilo kljuke. /.../ Vrata se takoj vdajo, saj je kljuka na zunanji strani.

Mislim, da zaradi zgodnje smrti notranjim bojevnikov deček v moškem ne more odrasti. Možno je, da njihova smrt preprečuje tudi razvoj ženske plati v dečku. Znano je, da je Dickens imel grozljivo otroštvo, in opažamo, da so njegove ženske junakinje nekako razčustvovane in dekliške. Možno je, da so ta dekliška bitja projekcije njegove pohabljene notranje ženske, ki je bojevniki niso mogli zaščititi pred zunanjim nasiljem.
Zgodi se, da notranji deček v moteni družini še leta in leta ostaja osramočen, premagan, razočaran in ohromljen. "Žrtev sem," ponavlja, in res je. Toda prav zaradi istovetenja z žrtvijo ostaja dušna hiša odprta in dostopna za nove vdore. Večina današnjih ameriških moških nima v sebi dovolj prebujenih ali živih bojevnikov za obrambo dušnega doma. In večina ljudi, moških in žensk, sploh ne ve, kakšni naj bi bili pravi zunanji in notranji bojevniki in kakšne občutke naj bi zbujali.

Robert Bly, odlomek iz knjige - kratka zgodba iz knjige  >> še več zgodb v knjigah

Več motivacijskih zgodb si lahko preberete >>> v knjigah s tematiko:  Motivacija in osebnostna rast

 


Ključne besede: divji moški o moških mačizem moškost miti iniciacije legende psihologija oče in sin bojevnik osebne meje osebnostna rast  Robert Bly  



Oh, but what a beautiful and splendid teddy bear he used to be! On his chest was a special little heart that shone with a ruby red glow ...
Ob tem, ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi, ki je tako resnična, kot so vibracije, ki izražajo svetlobo, toploto, elektriko, magnetizem
Naučimo se risati živali v preprostih štirih korakih. Za risarje od 3 - 99 let!
Naj vas brezčasne modrosti vzpodbudijo k premisleku, samorefleksiji in zavedanju preteklosti, ki neopazno prehaja v sedanjost ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Motivirani smo izključno s silami, ki izvirajo v nas samih

William Glasser