Natisnite    Pošljite prijatelju

Vaša pot iz kletke

Upiranje je bistven sestavni del strahu pred spremembo. Kadar se lotevamo metafizičnih ali duhovnih vprašanj, ugotovimo, da imajo za seboj dolgo zgodovino, temelječo na načelu "verjel bom, ko bom videl".

To načelo postane cokla, s katero se oviramo, da bi pogledali kamorkoli razen v smer, ki jo kažejo naši čuti. Predlagam, da spremenimo coklo v odskočno desko, tako da spremenimo svoje misli takole: "Videl bom, ko bom verjel."

Spomnite se, kako se lotevate izboljševanja katerekoli stvari v snovnem svetu. Če boste na primer dve uri na dan igrali klavir, se bo vaše igranje izboljšalo. Če boste vsak dan porabili vedro žogic za golf, boste boljši v tem športu.

Predstave so v nematerialnem svetu enake vaji v materialnem. Preden zvečer zaspite, si v mislih narišite sliko, ki bo natančno ponazarjala tisto, kar si želite.

Če želite imeti boljšo telesno kondicijo, si redno predstavljajte samega sebe natanko takšnega, kakršni bi radi bili. Naj se vam slika zasidra v možgane.

Isto vajo ponovite tudi večkrat čez dan. Vaša naloga je, da osredinite misli na pozitivne predstave, da boste zrasli iz popolne osebe, za kakršno ste se že doslej odločali, do še višjih ravni popolnosti sedanjega trenutka.

Ne mislite nase kot na nepopolnega človeka. V mislih si naslikajte samega sebe čisto takšnega, kakršni bi radi bili in ugotovili boste, da začenjate samodejno ravnati v skladu s to novo podobo.

Z drugimi besedami, delajte tako, kot da ste že tam, kjer bi radi bili in dejanja bodo sledila sama od sebe.

Več motivacijskih zgodb si lahko preberete >>> v knjigah s tematiko:  Motivacija in osebnostna rast