Petelinček Kikirinček in roza tulipan

12.05.2007 | Avtor: Irena Oman Purič
Pod skalo je nevidno kraljestvo. Vidijo ga samo tiste oči, ki iščejo lepo.
Na široki, beli cesti sredi visoke, zelene trave je na poti gospod petelin.

Ponosno in strumno koraka proti ledeni gori. Prav nič plašen ni. Prepričan je, da jo prepleza brez večjih težav in spozna, kaj je na drugi strani.
V desni peruti je košara. V njej so trije zlati cekini. Podaril jih bo tistemu, ki mu pomaga prepoznati želje njegove duše.
Kikirinček prvič zakikirika, ko vidi sončni vzhod.

» Ki-ki-ri-ki!!!«
Vse kokoške, skrite v svojih domovih, poskočijo ob petelinovem glasu. Tako zapeljiv je, da se mu ne morejo zlahka upreti.
Na nebu se takrat prikaže veliko srce v barvi vijoličastega tulipana. Ena izmed kokošk je pristala v njem, ker je prepoznala prvo željo petelinove duše.
Katera želja je to?
Ob sebi je tedaj zagledala zlati cekinček. Ji je bil darovan zato, ker je darovala prijateljstvo, ki je postalo bolj dragoceno kakor vsaki cekin?
Tedaj se petelinček Kikirinček znova oglasi. Njegov glas je odrezav, da zareže kakor šivanka skozi uho. Kokoška se preplaši in zbeži, ne da bi se pozabila zahvaliti za podarjeno bogastvo.
Petelinček je pod vznožjem gore. Tako zelo si želi spoznati novo hotenje svoje duše, da je za to bogastvo pripravljen darovati zadnja dva zlata cekina.

A iz zemlje prikuka samo nagajivi krtek Smrtek. Resen je, očala ima na očeh in iz žepa privleče staro zgodbo
Ljubezen med nebom in zemljo.
Kateri spomin bo tokrat oživel sredi petelinovih prsi?
Knjiga se odpre prav na strani, kjer ga čaka novo spoznanje, zakaj je tako sam, neuspešen in bolan od hrepenenja po novi ljubezni.
Zdaj petelinček povesi kljun in sonce izgubi svojo moč. Postane velika, modra solza, ki počasi polzi po nebu in izgine s temo.

Drugi cekinček ostane pri krtu, ki je obudil spomin, zaradi katerega petelinček ni mogel začutiti, kaj si resnično želi in potrebuje njegova duša.
Novi dan in novo upanje, da mu tokrat uspe prispeti na vrh ledene gore.
Glasno kikirikanje je tokrat podobno najbolj veselemu in sproščenemu pernatemu bitju.
Lahkotno skakajoč prispe na vrh, kjer ga čaka veliko ogledalo. V njem uzre podobo, za katero si je tako prizadeval, da bi jo pustil za seboj, tam doli, med starim življenjem.
Pod ogledalom je knjižica v oranžni barvi.

Slike neke ženske duše, ki se znova uči ljubiti.
Četudi je njegova duša pristala v ogromnem in močnem moškem telesu, se zdaj hrepeneč ustavi ob eni izmed slik.
Česa se uči ob tej duši, ki se je razodela v zrcalu?
Pogled se ustavi na vrsticah:
» Zdaj prvič čuti srce, ker je osamljenost v pozabi.
Tu je ljubezen, ki nikdar ne presahne, in tu so prijatelji, ki so zmeraj ob tebi. Ne presojajo tvojih dejanj in napak. Radi te imajo in čakajo, da jih povabiš v svoje srce, da lahko v njem končno domuje tvoja duša. »
Petelinček se tedaj zazre v nebo.

Na njem se izriše tulipanovo srce v roza barvi.
Prav v sredini cveta je nešteto roza src, ki mu pošiljajo ljubezen.
Začuti jih in sprejme novo bogastvo.
Tukaj, na vrhu gore, ostane zadnji zlati cekinček.
Naj ga najde nekdo, ki še ne more čutiti tega vseobsegajočega srca ljubezni.
Pusti ga za spomin na dan, ko je zadnjič pogledal v dolino, na pot, po kateri se je vzpenjal na vrh.
Vse, kar je spodaj, objame z ljubeznijo in se obrne v drugo smer ….
Tam, je novi začetek …..

Knjižica Ljubezen med nebom in zemljo je v pomoč pri ozaveščanju, česa se učimo ob družinskih članih in kako te izkušnje vplivajo na odnose v družini, ki smo si jo ustvarili sami.
Slike neke ženske duše so v pomoč pri ozaveščanju, česa se učimo ob osebnih ali poslovnih partnerjih in kako se izražati z novimi hotenji svoje duše.

Več o > Irena Oman




Ključne besede: Irena Oman  leposlovje  petelin  zgodbe  življenjske naloge  življenje z dušo  ženske 


Tweet