Natisnite    Pošljite prijatelju

Plavaj vzporedno z gladino

Čez čas se je kapitan pripravil, da bo ustavil čoln.
Nisem mogel odtrgati pogleda od čudovite pokrajine, ki naju je obdajala. Zeleno listje gozda je bilo ozadje, na katerem se je zarisovala predstava narave. Radovedne želvice so od časa do časa prikukale iz vode in se razgledale okoli sebe, najraznovrstnejše ptice so mirno čepele na rečnem bregu, pripravljene, da bliskovito poletijo proti vsakemu vodnemu kodrčku.

Opazil sem, da sva priplula do kraja, kjer je bilo videti, da se reka končuje: pred nama se je dvigal zid dreves, bilo je, kakor da bi se znašla na koncu slepe ulice. V spokojno laguno, kjer je kapitan Mike ustavil čoln, so se stekali potočki, ki so si meandrasto utirali pot iz notranjosti gozda.
Kakšnih petdeset metrov daleč sem jasno ugledal območje, kjer je zrcalna gladina vode kipela od vrelcev, ki so se dvigali iz rečnega dna. Tam je bila reka toplejša in je pomenila zimsko zavetišče za lamantine, o katerem mi je govoril kapitan.

Medtem ko sem se pripravljal na potop, so moja ušesa zaznala oddaljeno dihanje živali. Obrnil sem se v smer, od koder je prihajalo sopenje, in ga opazil: ogromen siv gobec, ki je izdihaval skozi nos in po nekaj sekundah spet izginil pod vodno gladino. Lamantin.

Prepričan sem, da je sreča sestavljena iz posebnih trenutkov, in tisti trenutek je zagotovo bil eden od njih. Pripravljal sem se, da stopim v svet čudovitih in krotkih bitij, ki sem jih spoznal v knjigah in dokumentarnih filmih. Zdaj jih bom srečal zares. Bližal se mi je eden tistih trenutkov, v katerih vedno na novo odkrijem, zakaj sem živ.

Nisem zmogel prikriti svojih občutkov in kapitan jih je opazil.

»Zapomni si,« mi je rekel z nasmehom, »plavaj vzporedno z gladino. In pazi, da se ne dotakneš dna, sicer bodo rečne usedline skalile vodo. Počasni, umirjeni gibi, Sergio, prav taki, kakršne delajo lamantini.«
»V redu, poskusil bom.«
»Aha, pa še nekaj,« je dodal in se obrnil proč, kakor da ne bi hotel preveč poudarjati tistega, kar bo rekel.
»Kaj, kapitan?«
»Poišči Svamija.«
»Koga, prosim?«
»Svamija. Starega lamantina s številnimi brazgotinami na hrbtu in z enim samim očesom.«
»Zakaj? In kako naj se mu približam?« sem zbegano vprašal.
»Saj bo on priplaval k tebi. Poznaš jezik delfinov?« je vprašal.
»Poznam.« Tolikokrat sem se sporazumeval z njimi in posnemal njihovo petje.

»Dobro, potem boš vedel, kaj je treba narediti. Pojdi zdaj, čas je, da skočiš v vodo.«
In ni pristavil ničesar več.

• Sergio Bambaren, kratka zgodba iz knjige >> še več zgodb v knjigah

• Več izrekov in modrosti najdete v >>>  knjigah modrosti in lepih misli

• Priporočljivo branje >>> Knjige o osebnostni rasti