Natisnite    Pošljite prijatelju

Zgodba o dobrem človeku

Neka sufijska zgodba pripoveduje o človeku, tako dobrem, da angeli prosijo Boga, naj mu podeli dar čudežev. Bog jim modro svetuje, naj ga vprašajo, ali si tega res želi.

Angeli ga obiščejo in mu najprej ponudijo dar zdravljenja z rokami, nato dar spreobračanja duš in tretjič dar kreposti. Dobri človek vse darove odkloni. Vztrajajo, da mora izbrati, sicer bodo oni izbrali namesto njega. »Dobro,« odvrne. »Prosim, da bi lahko naredil veliko dobrega, ne da bi kdaj vedel za to.«

Zgodba se konča tako:

Angele je zmedlo. Posvetovali so se in nazadnje sprejeli naslednjo odločitev: Vsakič ko bo svetnikova senca padla za njegov hrbet, bo imel moč zdraviti bolezni, lajšati bolečino in tešiti žalost. In ko je hodil, je njegova senca spreminjala izsušene poti za njim v zelene, oživela je uvele rastline, da so zacvetele, dala je čisto vodo posušenim potokom, svežo barvo bledim otrokom in radost nesrečnim moškim in ženskam. Svetnik je preprosto živel naprej in širil krepost, kot zvezde širijo svetlobo in cvetice vonj, ne da bi se kdaj tega zavedel.

Ljudje, ki so spoštovali njegovo skromnost, so mu molče sledili in nikoli niso spregovorili z njim o njegovih čudežih. Kmalu so celo pozabili njegovo ime in imenovali so ga Sveta senca.

Kratka zgodba iz knjige  >> še več zgodb v knjigah