Natisnite    Pošljite prijatelju

Premišljevanje



Kraška vas je v jeseni tiha,
ovita v meglo,
le tu in tam se zasvita
lučka v temo.

Tam za črnim ognjiščem
svetlika se ognja sijaj;
po mrzlih poljih hodim
in vse me kliče nazaj.

Ko da je vse izumrlo,
je tiha kraška vas,
ob ognju rdečem sedijo,
tako bi sedel tudi jaz.

Tako bi sedel za ognjiščem,
z obrazom v dlaneh, bi molčal,
tiho, vse tiho za oknom,
le ogenj bi prasketal.