Natisnite    Pošljite prijatelju

Saj ne bom tožil — prijeten,

prijeten je oster hlad,

ko zunaj sneži, in drug

moj edini je glad.


Ko padajo svetle snežinke

na tihi moj hram —

to drevje, zidovi stolpovi,

edino so, kar imam ─


Tako mi snežijo pravljice drobne

v samotne oči.

Ko volna snežena zadosti bo topla,

mi duša zaspi.