Slamica, ogeljček in bobek

18.11.2013 | Avtor: Ljudsko slovstvo

V neki vasi je živela revna žena, in ko je nekoč nabrala za krožnik boba, ga je hotela takoj kuhati. Torej je zakurila na ognjišču, in da bi ji hitreje zagorelo, je podnetila ogenj s prgiščem slame. Ko je stresala bob v lonec, se ji je neopazno izmuznil bobek, padel je na tla in obležal poleg slamice. Takoj nato pa je skočil z ognjišča še košček žarečega oglja. Pa je začela slamica in vprašala:

»Ljuba prijatelja, od kod pa prihajata?«

»Srečo sem imel, da sem lahko skočil iz ognja,« je rekel ogeljček, »in to sem moral narediti na silo, drugače bi me čakala gotova smrt in zgorel bi v kupček pepela.«

Bobek pa je rekel: »Tudi jaz sem odnesel celo kožo, starka me je hotela stresti v lonec in brez usmiljenja bi me skuhala v kašo kot vse moje tovariše.« »Bi čakala mene boljša usoda?« je vprašala slamica, »moje sestre je starka spremenila v ogenj in dim, šestdeset jih je naenkrat zgrabila in spravila ob življenje. Po srečnem naključju sem se ji le jaz izmuznila med prsti.«

»Kaj bomo pa zdaj« je vpraša ogeljček.

»Jaz mislim, da ostanimo skupaj kot dobri prijatelji, če smo že tako srečno ušli smrti,« je rekel bobek.

»In da se nam ne bi spet kaj hudega pripetilo, odpotujmo skupaj v kakšno tujo deželo.«

Ta predlog je bil vsem všeč in odšli so na pot. Kmalu pa so prišli do majhnega potočka, in ker tam ni bilo ne mostu in nobene brvi, niso vedeli, kako bi prišli čez. Pa je imela slamica dobro misel in je dejala: »Legla bom preko vode, vidva pa gresta lahko po meni kot po mostičku na drugo stran.«

Torej se je slamica vrgla z enega brega na drugega in ogeljček, ki je bil precej vroče narave, je takoj predrzno odskakljal preko novega mostu. Ko pa je prišel na sredo in zaslišal, kako pod njim šumi voda, mu je postalo tesno pri srcu, ustavil se je in si ni upal naprej. Takrat pa je slamica pričela tleti, razpadla je na dva kosa in čofnila v potok in tudi ogeljček je čofnil za njo. Zacvrčalo je in ogeljček je spustil svojo dušico. Bobek pa, ki je previdno ostal na bregu, je zaradi tega prizora planil v smeh, ni in ni se mogel nehati smejati, krohotal se je tako močno, da je kar počil. Tako bi bilo tudi z njim konec, če ne bi dobra sreča prinesla tam naokoli potujočega krojača, ki se je hotel ob potoku odpočiti. Ker je bil usmiljena duša, je vzel iglo in nit in zašil bobku trebušček.

 Bobek se mu je prav lepo zahvalil, toda ker je imel krojač le črno nit, imajo od tega časa naprej vsi bobki na trebuščku črn šiv.

Več pravljic >>> Knjige pravljic, bajk in basni

 

 

Ključne besede: ljudska pravljica etnologija pravljice ljudske pravljice slamica bobek ogeljček brata Grimm Grimmove pravljice izročilo krojač gospodinja 


Tweet