Zaradi človeškega egoizma deformirane hišne živali. Človek pošast - ubijalec, skrunitelj

Zaradi človeškega egoizma deformirane hišne živali. Človek pošast - ubijalec, skrunitelj

10.02.2010 | Avtor: Omrah in Cashvaan
"Mnogo živali gojijo za v "naročje" ali za ljubkovanje, ki jih lahko lastnica ljubkuje, kadar se jih zljubi ali ob katerih se lahko lastnica ali lastnik zjočeta, jim predata svoja hrepenenja, svoje zlohotnosti, svoje prepirljivosti in še mnogo drugega, da bi pri navidezno nemem ljubljencu našla tolažbo. Končni rezultat takšne deformacije je omalovaževana, pomehkužena, žalostna, sovražna, prepirljiva ali napadalna žival "

Poskusi na živalih  - nesmiselno trpljenje

Mnogo živali gojijo za v "naročje" ali za ljubkovanje, ki jih lahko lastnica ljubkuje, kadar se jih zljubi ali ob katerih se lahko lastnica ali lastnik zjočeta, jim predata svoja hrepenenja, svoje zlohotnosti, svoje prepirljivosti in še mnogo drugega, da bi pri navidezno nemem ljubljencu našla tolažbo.

Tudi solze gospodarice, ki joče  iz zagrenjenosti ali samopomilovanja in jih žival poliže, prinašajo gospodarici tolažbo. Meni, da je tako ne razume noben človek. Končni rezultat takšne deformacije je omalovaževana, pomehkužena, žalostna, sovražna, prepirljiva ali napadalna žival, ki svoje zasnove stvarjenja komaj še pozna in jih tudi ne živi več.

Žival sprejme te izrodke človeškega jaza. Z njimi se programira in je deformirana. Človeške izrodke - deformacije človeškega jaza, ki so v letih dale človeškemu telesu zunanji izraz, ki so ga oblikovale in ga še oblikujejo - so vplivale in vplivajo tudi na živali, predvsem na tiste živalske vrste, ki žive v neposredni ali posredni okolici ljudi.

Mnogo ljudi ima  tam, kjer naj bi bilo srce, razburjen kamen, ki bije samo za njihov nizki jaz. Tako ne morejo več občutiti in zaznati vseobsegajočega življenja - in tudi ne življenja svojih neposrednih naslednjih bližnjih, svojih domačih živali.

Za mnoge ljudi je žival samo objekt brez občutkov in čustev, ki se ga lahko muči, ubije in poje. Zato se mnogo živali goji na krut način, ali kot pridobitne živali, kot npr. kokoši, ki morajo nesti jajca, ali kot živali za zakol, da si lahko kanibalski človek pripravi obrok iz mrtvega živalskega telesa.

Mnoge živali gojijo tudi v raziskovalne namene, ker znanstveniki mislijo, da so živali brez občutkov. Otopeli znanstveniki želijo s poskusi na živalih med drugim priti na sled določenim boleznim ali na živalih preizkušati učinke pridobljenih zdravil, s tem da ugotavljajo, kako se na njih odzivajo živali. Normalno naj bi vsak človek vedel: če ljudje reagirajo, potem občutijo. Če reagirajo živali, prav tako občutijo. Zaradi tega občutijo podobno kot človek bolečino, žalost in tudi strah pred nenaravno smrtjo.

Lahko živalski poskusi koristijo, če vzroki človekove bolezni ne ležijo v njegovem telesu, ampak v duši, od koder priteka bolezen? Zdravilo, ki je preizkušeno na živalskem telesu in je spoznano kot dobro, ne more zdraviti vzroka v človeški duši. Zato od ljudi ponujeno zdravilo ne prinaša telesu nobene globokosežne pomoči, saj vzroki leže v duši.
Mogoče lahko zdravilo potisne bolezen nazaj v dušo. To je potem odložitev bolezni, ne pa ozdravljenje, tudi takrat ne, ko morajo za to trpeti živali.

Kdor ve za trpljenje živali in molči ali kdor zagovarja poskuse na živalih ali jih izvaja, ta bo svojo dušo primerno obremenil.
Dokler bodo ubijali živali, jim odvzemali dele telesa, amputirali noge in živali uporabljali za poskuse, bo prihajal tudi človek v "klavnico", na operacijsko mizo.

Kdor življenje spoštuje, ta tudi ne bo več redil živali za zakol, kajti tudi te občutijo - podobno kot domače živali - zakaj so na dvoriščih in v hlevih. To, kar so jim ljudje namenili, kar so jim torej sevali in jim še sevajo, so sprejele in sprejemajo - npr. kdaj so zrele za zakol. Človek razmišlja, kdaj bo lahko prodal žival klavnici ali mesarju. Človek misli na prodajo in že vidi denar, ki ga bo dobil. V človeku nastaja vse to v slikah. Slike, ki imajo v sebi različne frekvence misli, živali zavohajo ali občutijo. Človek, ki ima komaj slišno komunikacijo z življenjem, ne more presoditi, kakšen strah in trpljenje se zaradi tega odpre v živalih.

Kar je človek storil naslednjim bližnjim in še dela, to se mu je vrnilo in se mu vrača. Sam bo moral pretrpeti enako ali podobno. Kar je torej človek storil svojim bližnjim, domačim živalim, živalim gozdov, polj, živalim v zraku in hlevih ali jim dal s svojimi besedami in občutki, to je storil in dal sebi. To je grenko zdravilo, ki ga bo moral popiti sam.

Samoljubni človek se ne ozira na življenje svojih bližnjih in naslednjih bližnjih - živali, rastlin in rudnin - in se  potem čudi, če ga zadenejo trpljenje, bolezen in udarci usode. Če se življenjske oblike umikajo pred človekom, ki namerava samo slabo, se pojavijo tako v duši  kot v telesu simptomi pomanjkanja. Manjka mu življenjska moč. Temu sledijo bolezen, stiska, trpljenje, osamljenost, zapuščenost in mnogo drugega.

(Odlomek iz knjige Ti, žival - ti, človek. Kdo je vreden več? Univerzalno življenje, 1996)

Več branja >>> Knjige o živalih

 

Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: etične dileme komunikacija z živalmi živali in človek kdo je vreden več hišne živali pes poskusi na živalih varstvo živali  



Če imate smisel za oblikovanje, željo po 3D modeliranju in animiranju, potem si le vzemite čas in prelistajte knjigo. Gotovo boste našli nasvete, prikaz dela in še kaj, kar vam bo pomagalo vstopiti v 3D svet ...
Visoko v gorah je desetletni pastirček Tonček pasel svoje ovčice. Vsako jutro je zgodaj vstal in jih preštel.
Le kaj se je zgodilo? Dragi mladi bralec, več ti bo povedala kar tale mala zgodbica ...
Slikanica o prijateljstvu in radodarnosti ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Človek je kot roman: do zadnje strani ne veš kako se bo roman končal. V nasprotnem primeru ga sploh ne bi bilo vredno prebrati.

Jevgenij Zamjatin