Ali bi morali sadje kuhati?

Ali bi morali sadje kuhati?

16.04.2018 | Avtor: Rudolf Steiner


Ko pogledamo na naša žitna polja si lahko rečemo: »Dobro, da so tam!«, kajti hranijo našo glavo (možgane). Ko pogledamo na solato, ki smo jo posadili, vse te liste, ki jih jemo brez kuhanja, ker se z lahkoto prebavijo v naše črevesje – in želimo si njihovih sil – z njimi dobimo vse, kar vzdržuje naše prsne organe. Poglejte si slive in jabolka, sadje, ki raste na drevesih – Ah! S kuhanjem le teh nimamo problemov, saj se sama kuhajo na soncu celo poletje! Tam se je notranje zorenje že odvilo, tako, da je sadje precej drugačno od korenin ali stebel (ki niso zoreni, temveč posušeni od sonca).

Sadja, kot sem rekel, ni potrebno veliko kuhati – le če imamo oslabljen organizem, in v tem primeru črevesje ne more razkrojiti sadja. Takrat ga moramo skuhati; uživati moramo dušeno sadje in podobno. Če ima nekdo bolezni črevesja, mora biti pazljiv, da uživa sadje v kuhani obliki – omako, džem in tako dalje. Če ima nekdo popolnoma zdrav prebavni sistem, popolno zdravo črevesje, potem je sadje pravilna oblika za hranjenje spodnjega dela telesa, z beljakovinami, ki jih vsebuje. Beljakovine, iz katerega koli sadja hranijo vaš želodec za vas, hranijo vse vaše prebavne organe v vašem spodnjem delu telesa.

Vidite lahko, kako dober instinkt imajo ljudje za te reči!

Več o tem v knjigi >>> Prehrana in zdravje / Rudolf Steiner


Ključne besede: Prehrana in zdravje Rudolf Steiner kuhanje sadje prebavila bolezni črevesja 



Spoznajte drobceno kresničko Sijo in njeno prijateljico, pikapolonico Lili!
Naučimo se risati živali v preprostih štirih korakih. Za risarje od 3 - 99 let!
Knjiga Blaginja prinaša ključna sporočila in razumevanja, ki ne bodo le ogrela tvojega srca, ampak tudi podžgala tvoje ambicije. * Ob knjigi 'Vedrina kot življenjska moč' se boste naučili, kako zelo dragocena je sreča.
Tudi majhen podlesek, nič večji od miške, lahko doseže nemogoče ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ne moremo živeti samo zase. Tisoče vlaken nas povezuje s sočlovekom; in po teh vlaknih tečejo naša dejanja proč, kot vzroki in se k nam vračajo, kot posledice.

Herman Melville