Lakota skozi oči narave - ko si lačen, jej!

Lakota skozi oči narave - ko si lačen, jej!

21.11.2017 | Avtor: Nara Petrovič
"Najbolj bistveno se je naučiti ločiti med vrstami hrane glede na posledice, ki jih puščajo na organizmu, ne pa samo glede na takojšni užitek jezika in streženje »lakoti«. Če dobro razvijemo ta občutek, bomo lahko hranili svojo dejansko lakoto, nepotešljivo »lakoto« pridobljenih navad pa le toliko, kolikor je nujno, da nam bo dala mir. Kdo ve, morda pa bo čez čas povsem potihnila in nam nehala spodkopavati zdravje in dobro voljo. "
Ko iščemo odgovor na problem lakote v znanosti, religiji, filozofiji, navadno ugotovimo, da preprosti naravni odgovori pogosto prekašajo dolge razprave. Ko sem nekoč v Indiji vprašal velikega mistika o skrivnosti premagovanja lakote, je rezko odvrnil: »Ko si lačen, jej!«

Oh, ko bi bilo tako preprosto! To sem spoznal, ko sem se skušal vestno držati njegovega navodila, stalno pozoren na občutek lakote. Toda izkazalo se je, da pri meni lakota ni tako preprosta kot (očitno) pri njem. Ko je bila zraven hrana in ko je ni bilo, mi je v glavi zvenelo: »Sem lačen? Hm! Je čas za kosilo? Hm! Sem lačen riža ali solate, čokolade ali pudinga? Hm! Kakšne solate? Kakšnega pudinga? Hm! Saj res, česa sem pravzaprav lačen? Hm! Sem sploh lačen? Hmm!?«

S takimi mislimi se seveda nisem mogel nasititi. A žal tudi s hrano ne … Spoznal sem, da obstajata lakota in »lakota«. Prva je biološka potreba, druga pa pridobljena navada (ali še bolje razvada (da ne rečem odvisnost)). Prva je potešljiva, druga pa ne. Ker nisem mogel spustiti zavedanja pod »lakoto«, vse tja do lakote, sem bil prikrajšan za dejanske signale organizma, ki sporočajo kdaj, kako in koliko naj pojem.

Cilj in pot

Hm! Nisem mogel reči, da mojster nima prav, toda govoril je o zame nerealnem cilju, od katerega me je ločila še dolga pot. In kaj je bil zame primeren začetek? Začetek je bil soočenje z duševnimi posledicami privzgojenih navad. Na mnogih mestih sem že zapisal ta stavek, in spet ga bom: »Ni demon, kar nosimo v sebi, demon je, kar sami naredimo iz tega.« Po domače povedano: »Žri! Baši se! Ampak ob tem ne žri še sebe …« Vem, da se je težko sprejeti z vsemi hibami in problemi, ampak drugače ne gre. Vedno bomo to, kar smo, tako pač je. In v redu smo! Zelo v redu! Celo danes, kaj šele jutri!

Občutek krivde je kot bencin, samoobsojanje pa kot veter, od katerih se ogenj »lakote« samo še močneje razplameni. Morda zdaj pričakujete izjavo, da se brzdanje tega ognja začne v glavi. Pa ne mislim tako, saj občutki in misli nimajo korenin v glavi. Prej v drobovju. In morda se prav zato tako pogosto prepletejo z lakoto v težko razvozljivo uganko.

Sprejemanje sebe, ki sem ga pravkar poudaril, bi lahko bilo tema še enega članka, zato dovolj o njem. Naj zapišem samo še to, da do njega vodi klik, »aha«, ki ga noben članek ne more priklicati. Zanj potrebujete čas in odločno spremembo.

Odločna sprememba

Nikakor ne mislim, da me morate oponašati, pa vendar bom predstavil svojo izkušnjo, ki je tesno povezana s temo članka:
Lani sem (spet) naredil eno odločno spremembo. Tokrat sem za nekaj dni odšel v gozd. Brez hrane in pijače. Brez revij in knjig. Brez bloka in svinčnika. Brez šotora in spalke. Hodil sem bos, spal ob deblih ali pod lovskimi opazovalnicami, kadar je deževalo. Jedel, kar sem našel na poti, pil pri izvirih, včasih zjutraj zbiral roso z velikimi listi …

Vsebino moje zavesti prvega dne najbolje opiše ta kratek stavek: »Kje je hrana!!!« Ves dan sem manično stikal za užitnimi zelišči, jagodami, borovnicami, se spustil do vrtov, da sem »narabutal« nekaj malin, jagod, celo solate in korenja. Ves dan sem hodil, da sem pregnal nemir. Hm! Legel sem kmalu po mraku in od nemira le stežka zaspal.

Drugi dan je minil v spraševanju, zakaj sem prejšnji dan tako obsedeno razmišljal o hrani. Pojedel sem kup gozdnih jagod za zajtrk in veliko bolj umirjeno hodil naprej po gozdni poti. Razmišljal sem o sebi, o svoji lakoti in »lakoti« ter o mnogih drugih rečeh. Okrog poldneva me je na velikem travniku dočakalo čudovito darilo: vse polno popkov kozje brade! Najedel sem se, nekaj ur kasneje pozobal nekaj češenj, ki so prišle kot naročene. Kmalu zatem sem sedel, razmišljal in meditiral. Ob mraku sem legel k počitku že precej bolj miren.

Tretji dan hrana začuda ni bila več pomembna. Imel sem veliko energije tudi brez nje. Hodil sem, pojedel le nekaj borovnic in gozdnih jagod, dolgo ležal, sedel in razmišljal. Za »pijačo« sem natrgal debela stebla dežna in jih zataknil za roče majhnega nahrbtnika, v katerem sem nosil en komplet toplih oblačil in čevlje za primer nuje. Opazoval sem naravo, sebe, poti, živali in redke ljudi. Opazoval sem spremembo. Zaspal sem povsem miren.
Sledila je svoboda, ki je ne znam opisati. Hm je izginil in »lakota« prav tako. Če ste kdaj poskusili večdnevni post, veste, o čem govorim. No, tukaj je šlo še za nekaj več, saj se nisem odklopil le od hrane, ampak tudi od vsega ostalega.

Ravnotežje

Odločna sprememba, ki sem jo na kratko orisal, mi je prinesla prav poseben dar: razumel sem, kaj mi je hotel povedati omenjeni mistik, ko je rekel: »Ko si lačen, jej.« Razumel pa sem še nekaj več … bolje rečeno – izkusil sem mistiko narave, po kateri moje lakote in potrebne hrane ne določam jaz sam, določa ju vsa narava kot celota. Ko sem v naravnem okolju, so žive moje naravne potrebe, tako da mi ni treba iskati hrane, saj hrana najde mene oz. najdeva drug drugega.

Žal v takem okolju nisem ostal, vrnil sem se v umetno okolje, hkrati s tem pa so se vrnile tudi moje umetne potrebe, moje privzgojene navade, moja »lakota«. Toda znal sem jih zdravo sprejeti brez samoobsojanja in krivde ter zadovoljiti naravno lakoto tako, da sem upošteval tudi »lakoto«. Videl sem, da moramo v tem svetu pač najti primerno ravnotežje med naravnim in umetnim – v takem primeru sem lahko pomirjen na vseh ravneh svojega bitja.

Ko nisi lačen, ne jej

K sreči zdaj bolj kot kdaj koli prej vem, da ima izjava omenjenega mojstra tudi nenapisani pripis: »Ko nisi lačen, ne jej!« Enako pomemben, enako vreden. Ni mi nujno jesti vedno ob isti uri ali sploh uživati t. i. obroke, če takrat nisem lačen. Ni mi treba jesti, ker pač jedo vsi drugi in kar jedo vsi drugi. Ne potrebujem kave, kruha, žvečilnih gumijev, sladice po kosilu … Spoznal sem, da ni prav, če obroki (da prigrizkov niti ne omenjam) vladajo mojemu občutku lakote, prav je, če moja lakota vlada obrokom.

Proti navadam ne moremo zmagati, saj so ponavadi močnejše od nas. Bolje jih je postopoma izpodriniti z novimi navadami, ki nam prinašajo višje zadovoljstvo. Manj hrane torej ni nujno odrekanje, gre preprosto za zdravorazumsko izogibanje trpljenju. Seveda pa znajo biti pri hrani (kot tudi drugje) skrajnosti dvorezne, zato je vredno poiskati zlato sredino.

Najbolj bistveno se je naučiti ločiti med vrstami hrane glede na posledice, ki jih puščajo na organizmu, ne pa samo glede na takojšni užitek jezika in streženje »lakoti«. Če dobro razvijemo ta občutek, bomo lahko hranili svojo dejansko lakoto, nepotešljivo »lakoto« pridobljenih navad pa le toliko, kolikor je nujno, da nam bo dala mir. Kdo ve, morda pa bo čez čas povsem potihnila in nam nehala spodkopavati zdravje in dobro voljo.

Priporočljivo branje >> Prehrana in zdravje / Rudolf Steiner

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: Nara Petrovič  lakota  odnos do hrane  prehrana  narava 



Knjiga, v kateri živi sedem čarobnih pravljic.
Čudoviti svet preprostih sladkih dobrot, tistih, ki so priljubljene danes in tistih, iz časov naših babic, na katere ste že malo pozabili ...
Spoznajte drobceno kresničko Sijo in njeno prijateljico, pikapolonico Lili!
Spoznavanje velikih in malih tiskanih črk slovenske abecede skozi igrivo opazovanje in prepoznavanje žuželk
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ljubezen je dragoceno lepotilno sredstvo.

Louisa May Alcott