Cesta samotnih

Cesta samotnih

02.02.2026 | Avtor: Srečko Kosovel

Cesta samotnih

Na oknu slonim in gledam

mehko zibajoče se kostanje,

rahel veter se je ujel

vanje, rahel kot sanje.

Ah, odplavali so oblaki

v zlatem blestenju, v zlatem sijaju

in samo jaz sem tu ostal

v tem tihem  kraju.

Kakor metulji odplavali so,

še vidim belo blestenje njih kril,

sam sem ostal, sam, čisto sam.

Kam in kod, kje mi je cilj?

Več poezije  >>> v pesniških zbirkah

Izberite svojo knjigo >>> Spletna knjigarna Doria


Sorodni članki:
• Tišina
• Nevihta
• Pesmi
• Premišljevanje

Ključne besede: Srečko Kosovel poezija pesmi poet cesta samota samotnost 



< Nazaj
Po zimi mora vedno priti pomlad, zato jo stržek (najmanjši evropski ptiček) glasno prikliče, skupaj z zvončkom ...
To je zgodbica o hroščku govnaču, ki se ga zaradi njegove smrdeče kroglice drugi žužki izogibajo. In na koncu je tudi govnaček našel žuželčje prijatelje.
Grenko sladka mikropoezija
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ni boljšega časa, kot je sedanji.

(John Kalench)