Cesta samotnih

Cesta samotnih

26.01.2017 | Avtor: Srečko Kosovel

Cesta samotnih

Na oknu slonim in gledam

mehko zibajoče se kostanje,

rahel veter se je ujel

vanje, rahel kot sanje.

Ah, odplavali so oblaki

v zlatem blestenju, v zlatem sijaju

in samo jaz sem tu ostal

v tem tihem  kraju.

Kakor metulji odplavali so,

še vidim belo blestenje njih kril,

sam sem ostal, sam, čisto sam.

Kam in kod, kje mi je cilj?
Sorodni članki:
• Tišina
• Nevihta
• Pesmi
• Premišljevanje

Ključne besede: Srečko Kosovel poezija pesmi poet cesta samota samotnost 



< Nazaj
Le kaj se je zgodilo? Dragi mladi bralec, več ti bo povedala kar tale mala zgodbica ...
Kakšna je navidezno misteriozna skrivnost, po kateri se motna življenjska snov preoblikuje v dragoceno kovino?
Slikanica Ko pride pomlad je oda temu letnemu času. Pomlad je čas prebujenja in veselja.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Veliki izziv življenja je premagati meje znotraj sebe, jih odriniti tja, kamor še v sanjah ne bi pomislili, da je mogoče.

(Sergio Bambaren)