Natisnite    Pošljite prijatelju

Delo

Delo je človeška nuja za preživetje; pridelati ali prislužiti si je treba hrano, obleko, stanovanje, šolanje, razvedrilo, orodje in sredstva za delo... Kdor je zdrav in delazmožen, je pred neogibno izbiro: ali dela ali krade drugim, ki delajo.

Z delom si človek razvija svoje zmožnosti. Krepi telesno moč, spretnost, odpornost proti boleznim, zbira znanje in izkušnje, bistri inteligenco, uri vztrajnost, pridobiva delovne navade in si razvija druge duševne zmožnosti. Redno delo veliko prispeva k telesnemu zdravju, zlasti pa k duševnemu ravnovesju.

Statistike kažejo, da so zdravstveno najbolj ogrožene skupine prebivalstva, ki najmanj delajo. To sta zlasti skrajna spodnja in zgornja plast prebivalstva; prva, ker ne more ali noče delati, drugi pa ni treba. Če medicinska statistika kaže večjo telesno in duševno obolevnost nezaposlenih, delomrznežev in bogatih brezdelnežev, pa ljudska modrost ve: "Brezdelnost je mati pregreh." Povzroča torej tudi duhovne in moralne poškodbe.

Vsako pravo delo človeka utrudi. S tem ga pripravi na zdrav telesni počitek in duševno sprostitev v spanju in siceršnjem razvedrilu ter na duhovno in medčloveško sprostitev v praznovanju. Stalno ritmično izmenjavanje dela in počitka, oziroma dela in praznovanja izhaja iz človeške narave.

Brez reda v tem si ni mogoče zamisliti zdravega življenja in osebnostne rasti, še toliko manj terapevtskega urejanja. Pri terapiji najhujših narkomanov je eden glavnih terapevtskih ciljev, da si pridobijo čut za čas.

To ne pomeni nič drugega kakor urnik; ali če hočete, pridobitev navade, da ima vsaka ura dneva svojo nalogo: te in te določeno delo, te in te počitek, te in te razvedrilo.

Delovni dosežki človeka osrečujejo, oblikujejo njegovo samozavest in samospoštovanje. Ob uspehih, in še morda bolj ob neuspehih, življenje človeka uči in oblikuje.

Glavnina življenjske izkušnje posameznika in kulturne izkušnje človeštva se porodi ob delu. Z delom človek preda večino svojega znanja in izkušenj v zaklad zgodovinske izkušnje človeštva. Vse to pa so temelji zdrave človeške osebnosti.

Delati moramo tudi iz socialnega in etičnega imperativa za preživetje tistih, ki sami ne morejo delati. To sta predvsem prva generacija otrok in tretja generacija starih ljudi. Težo delavnika nosi predvsem  druga generacija srednje starosti. Pomembno delo te, zlasti pa stare generacije je naučiti otroke delovnih navad.

Seveda marsikaj naredijo tudi otroci in tembolj stari ljudje. Prav tako je v srednji generaciji vedno nekaj bolnih, invalidnih, brez svoje krivde brezposelnih in drugače onemogočenih, da bi polno delali za svoje preživetje in preživetje svojcev. Delo za potrebne je temeljna oblika ljubezni do bližnjega; ljubezen samo pa bi lahko označili kot najzahtevnejše "delo" na medčloveškem področju.

Ljudi povezuje tudi različnost dela. Ste kdaj pomislili, koliko ljudi je s svojim delom pripomoglo k temu, da ste se ponoči spočili na svoji postelji? Naštejmo jih nekaj. Vsi delavci in prevozniki materiala pri gradnji hiše, za njimi izdelovalci  in prodajalci vseh teh materialov, izdelovalci, prevozniki in prodajalci postelj, perila, pralnega stroja, praška, likalnika, vsi, ki pridobivajo in dobavljajo elektriko, kurjavo ... Če si tako predstavite verigo vseh ljudi, ki so nekaj prispevali k sleherni stvari vašega včerajšnjega dne? Pol sveta je delalo za vas in vi s svojim delom za pol sveta!

Tak premislek, ki gre doživljajsko v globino osebnega jedra, je prava meditacija dela in medčloveške povezanosti po delu. Posezite večkrat po te vrste duhovnem poglabljanju, pa boste zdravo oblikovali svoje doživljanje dela. Živeli boste skladno z dejstvom, da je vsako delo enako potrebno in dostojanstveno. Uspelo vam bo svoje lastno delo doživljati enakovredno delu drugih ljudi. To pa je vsakdanja uporaba temeljnega nravnega načela: Ljubi bližnjega kakor sam sebe! Kar želite, da bi ljudje vam storili, storite vi njim!

Delo, ki je po svoji naravi najbolj trda in oprijemljiva resničnost pa ima tudi svojo simbolično plat, ki je hrana človekovega duha. Če v svojem delu doživljam povezavo z drugimi, ki so naredili, kar jaz uporabljam, ali uporabljajo, kar sem jaz naredil, potem je to globoka osebna duhovnost, ki se napaja iz simbolične moči dela. In na nešteto drugih načinov se je mogoče duhovno oplajati z delom in ob njem.

Nasveti

● V brezposelnosti je najbolj odločilno, da človek ne izgubi samozavesti in realističnega poguma pri vztrajnem iskanju zaposlitve in pri poklicnem (pre)usposabljanju za delo, ki je na voljo in ga je zmožen.

Sto prošenj za zaposlitev zahteva morda petdeset ur prizadevanja in verjetno rodi uspeh, malodušje in jeza nad krivičnimi družbenimi razmerami pa zlahka vodijo v zapijanje ali kako drugo obliko osebnega propadanja, ki terja potem vseh 8760 ur iz leta v leto.

Viktor E. Frankl je kot mlad psihiater v času gospodarske krize v začetku tridesetih let delal tudi z brezposelnimi in prišel do znane ugotovitve, da so primerno službo najhitreje dobili vsi tisti, ki so bili pripravljeni v času brezposelnosti prostovoljno brez plačila delati pametna dela za skupno dobro; ti so ostali tudi tako rekoč imuni proti duševnim motnjam brezposelnosti, ki so sicer zelo pogoste in hude.

● Za svoje poklicno delo se je treba dobro usposobiti na sodobni ravni.
Ena od osnovnih nalog staršev je priskrbeti otrokom kruh, to pa danes pomeni vsakemu otroku primerno - če se le da - vsaj poklicno srednjo ali višjo izobrazbo, poleg tega pa jim zbuditi zavest, da se je treba vse življenje poklicno izpopolnjevati. Danes vsako znanje v nekaj letih zastari. Kdor se po fakultetni diplomi nekaj let nič organizirano ne izpopolnjuje, bi moral svojo diplomo vreči med star papir. Sploh bi  moralo na diplomah pisati: "Rok trajanja do pet let! Veljavnost podaljša vsakoletno izpopolnjevanje."

● Poklicno delo (ali služba) naj bi bilo ravnotežje med tem, za kar je človek bolj nadarjen in ga veseli, in resničnimi delovnimi potrebami v njemu dosegljivem okolju. Kdor gleda pri poklicnem delu samo na svoje veselje, bo v službi veliko nezadovoljen, hitro bo brezposeln in bodo morali za njegovo preživetje brez veselja delati drugi. Kdor pa nič ne da na veselje pri dela in gleda samo na to, kje bi se bolje zaposlil, ga bo delo človeško otopevalo, da bo vse bolj stroj za proizvajanje ali uradovanje in za služenje denarja.

● Težko telesno poklicno delo terja v prostem času izravnavo zlasti z duševnim delom, sedeče delo z intenzivnim gibanjem, zgolj umsko delo pa s telesnim delom in naporom.

● Nadvse dragocena navada je zbranost pri delu. Rimljani so imeli moder pregovor: "Delaj, kar delaš, in glej na konec". Če je človek z vsem bitjem pri tem, kar dela, mu gre delo hitreje od rok, bolj je ustvarjalno, več se ob njem nauči in več zadovoljstva mu prinaša. Kako težavni so sodelavci, ki hočejo klepetati, ko drugi delajo, če pa jih pogledaš pri delu, so podobni megli brez vetra.

● V navadi mora biti samoumevno ravnotežje med trdim in resnim delom z ene strani, ter počitkom in razvedrilom z druge. če vam tega niso privzgojili starši, se naučite sami; učenje take dobre navade terja nekaj let zavestne vaje.

● Vsak dan se za nekaj trenutkov zavestno vživite v delo nekoga drugega tako, da boste v njegovem delu z občudovanjem odkrili nekaj novega, bogatega. Najprej delajte to za ljudi, ki jih spoštujete in jih imate radi, potem pa tudi pri zoprnih in vam sovražnih. Ubili boste tri muhe na en mah: učili se boste spoštovati vsako delo, ustvarjali dobre medčloveške odnose in se na odličen način osebno duhovno poglabljali.

● Za preživetje človeštva je brezpogojno nujno čutiti, misliti, in delovati ekološko - ne onesnaževati okolja v malem gospodinjskem obsegu in ne v velikem industrijskem.
Če ne boste skrbeli za čisto okolje vi, kdo bo? Če ne boste danes, kdaj? Ekološko ali zeleno čutenje, mišljenje in delovanje je danes velika osebna etična, duhovna in verska vrlina.

dr. Jože Ramovš, www.inst-antonatrstenjaka.si/kdosmo.html

(Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)