Prijateljstvo - Sto domačih zdravil za dušo in telo

26.01.2016 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Ljudje, ki nimajo prijateljev, so ljudožerci lastnih src." > Ta pregovorni stavek, ki ga je napisal Francis Bacon 1625 v eseju o prijateljstvu, bi lahko povedali v negativni obliki s sodobno izkušnjo: psihologi in različne svetovalnice so pribežališče za ljudi, ki nimajo prijateljev. Prijateljstvo je vsekakor eden glavnih virov dobrega človekovanja in trdnega človeškega občestva.

Z besedo prijateljstvo je skoraj tako kakor z besedo ljubezen, različni ljudje jo razumejo zelo različno, tako da si od prijateljstva vse obetajo in so z druge strani nad njim globoko razočarani. Kaj pravzaprav je prijateljstvo in kako nastane?

Prijateljstvo je lepo vsakdanje ime za vsak temeljni človeški odnos. Prijatelji imajo drug pred drugim najmanj naličij in obrambnih zavor. Drug pred drugim imajo odprte svoje človeške duri, da dajejo brez preračunljivosti in sprejemajo brez zadrege. V temeljnem človeškem odnosu se ljudje počutijo duhovno doma. Ta človeška bližina je celostna.

Prijatelje vežejo duševne vitre: čustvena bližina ali simpatija, značajska sorodnost ali dopolnjevanje. Seveda pa ima prijateljstvo tudi čisto praktično oprijemljivo in rabno plat: v potrebi in v stiski se zatečemo po pomoč k prijatelju.

Slovenski pregovori so na to zelo pozorni, češ, da "prijatelja spoznaš v nadlogi, zlato pa v ognju". Tisto, zaradi česar je prijateljski odnos najbolj nepogrešljiv v človeški družbi, je medsebojno prevzemanje človeških izkušenj - dobrih in tudi slabih; brez tega bi vsak človek moral priti do vseh izkušenj sam, tako pa jih večino kratko malo prevzamemo, le manjši del si jih sproti ustvarjamo sami - zase in za druge obenem.

Prijateljstvo nastane in se kuje, ko so ljudje skupaj, ko skupaj rastejo, se šolajo, delajo, zorijo. Včasih pri tem prevladuje bolj odnosna plat, ko ljudje živijo skupaj; to je sociogeno prijateljstvo bratov in sester ter drugih rodnih v družini, sosedov, sošolcev, sodelavcev, prijateljev, ki jih zbliža sožitje in sodelovanje po spletu okoliščin.

Drugič pa pri nastajanju prijateljstva prevladuje duševna plat -simpatija, zaljubljenost, duševna odvisnost, transfer; v tem primeru je prijateljstvo bolj psihogeno. Vedno pa je odločilna duhovna plat ali noogeni vidik prijateljevanja, to je smiselna odločitev za medsebojno spoznavanje, naklonjenost, človeško zaupanje, pomoč in dolgotrajna zvestoba.

V prijateljstvo je torej včlenjeno vse telesno in duševno; to je rabni vidik prijateljstva, ki pomaga pri samouresničevanju človeka. Prav tako pa je včlenjeno tudi vse duhovno: to je bivanjski vidik prijateljstva, v katerem človek presega samega sebe, svoje potrebe, zamisli, predstave, zmožnosti in prihaja v stik z nekom, ki ni njegov podaljšek, ampak nekdo popolnoma drug - skrivnost, ki je nikoli ne moremo obvladati in ji zares reči: "Razumem te". šele na tej bivanjski ravni prijateljevanja spozna človek usodno medčloveško povezanost, da je sreča drugega moja sreča in propad drugega moj propad, zato človek uspe v svojem človekovanju le, če je zavestno "talec za druge" (Levinas).

Čim nižja je oblika prijateljstva, tem bolj je neosebno in tem večja je odvisnost, "stopljenost" ali fuzija med prijatelji; tem večja pa je tudi možnost medsebojnega izkoriščanja, nezvestobe in druge patologije prijateljevanja. Te nevarnosti zelo poudarjajo tudi slovenski pregovori:

"Prijatelj, ki vse potrjuje, je nevaren, ki posluša, še bolj."

"Dokler bo sreča šla s teboj, boš imel prijateljev roj."

"Kdor se prijatelja hoče znebiti, mu mora denarja posoditi."

"Kdor se z vsem svetom peča, malo pravih prijateljev sreča."

"Prijateljstvo sklenjeno pri kozarcu, je stekleno."

Čim bolj pa človek sociogeno in psihogeno osnovo prijateljstva potrjuje in presega z osebno odločitvijo, tem večja je osebna neodvisnost in tem večja zvestoba.

Prijateljstvo je poglavitno vezivo vseh temeljnih človeških skupin, tako krvnih, kot so družina, zakon in sorodstvo, kakor nekrvnih: delovne tovarišije, sosedstva in prijateljske združbe v ožjem pomenu. Dober zakonski odnos je na primer tudi najgloblje človeško prijateljstvo. Sploh so med dobrim zakonskim in prijateljskim odnosom številne podobnosti, zlasti začetek je pri obeh spontan, za zdravo rast pa je potrebna zavestna in skrbna gojitev.

Nasveti

• Prijateljevanje bo trdno in dobro, če boste pozorni na svoj prispevek: kakšen prijatelj sem jaz, kaj naredim, kaj dam, koliko sem pozoren, ljubeč ...
• Če se vam misel večkrat suče okrog tega, kaj imate od prijateljev, je to znak človeško nižjega, pretežno rabnega poznanstva in medčloveškega odnosa in jasno merilo, da ne gre za pravo prijateljstvo. Nezvestoba, izkoriščanje in razočaranja so spremljevalci takega prijateljevanja.
• Potrudite se predvsem za najgloblje prijateljstvo s sozakoncem. Jedro skladnega zakonskega odnosa skozi desetletja je najosebnejše prijateljstvo med zakoncema; človeka s človekom. V to je vtkan ves telesno nagonski, duševno erotični, starševsko odgovorni in vsakdanje rabni delež zakona.
• Ne nasedajte današnji malomeščanski praznini bahaško osladnega obiskovanja "prijateljev", ki poteka zgolj z obredjem velike postrežbe, obdarovanj, z recitatorskimi nastopi otrok pred "teto ali stricem" ter s praznimi pogovori o službi, gradnji, dopustu, vremenu in politiki; vse te zunanjosti so smiselne le, če so pristna vsebina dobrega medčloveškega odnosa.
• Kdor hoče prijateljevati, ne sme imeti svojih pomembnih življenjskih izkušenj zavarovanih pod občutljivo belimi srajcami ali za oklepi iz ježevih kož. Neosebno stvaren odnos je včasih zelo dober za delovno sodelovanje, puščavsko neploden pa za duhovno in človeško rast prijateljevanja. Vsak pristen človeški odnos je tveganje, ker je odvisen od svobode drugega.
• Tudi nenehno ali celo vsiljivo odkrivanje najglobljih srčnih vzgibov in misli ni znak prave medčloveške odprtosti. To je večinoma sebično razkazovanje samega sebe, ki potrebuje "najboljšega prijatelja" za gledalca in poslušalca. Ni vse človekovo srce in vsa njegova pamet za na trg. Tudi v najglobljem prijateljstvu ostaja nekaj osebno nedotakljivega. Predvsem pa velja, da je prijateljstvo navadno tisti medčloveški odnos, kjer sta poslušanje in govorjenje v ravnotežju pri obeh straneh.
• Mladostnika pustite prijateljevati, sicer pa nič ne dosežete, tudi če mu branite: on je na poti iz vašega v svoje življenje.

Otroka od malega vzgajajte tako, da bo imel zdravo vest, pravo lestvico vrednot in bo navajen na moder premislek; to edino ga lahko varuje pred usodnimi avanturami.

(Odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 1)

Priporočljivo branje >> Ljubiti in živeti / Jože Urbanija & >>> Knjige o osebnostni rasti


Ključne besede: Jože Ramovš  antropohigiena  ljubezen  prijateljstvo  zakon  osebnostna rast  psihologija  samopomoč  Sto domačih zdravil za dušo in telo 


Tweet