Natisnite    Pošljite prijatelju

En poln vrč

Srečala sta se ob vrču, ki je bil do vrha poln osrečujoče pijače. In sta bila vesela in še bolj veselo sta pila. Pijače pa je bilo iz dneva v dan manj.

In ko je nekega večera eden od njiju nagnil vrč, je bil vrč prazen. In obtožujoče je pogledal sopivca ali sopivko. Čudil se je, zakaj le je vrč prazen, ko pa je vendar bilo tako lepo piti iz njega. Toda vrč je bil  nepreklicno suh, brez ene same kapljice …

In gledala sta se, vse bolj bolj grdo, kot da se pripravlja nevihta. V srcu sta drug drugega začela obtoževati. Najprej v srcu, potem na glas. In na koncu sta razbila vrč ter odšla vsak svojo pot, trpko in z razbitima srcema.

Zgodi pa se včasih, res zelo redko, ampak se zgodi, verjetno po čudežu, da dva najdeta prazen vrč. Zavržen vrč. Pogledata se in si rečeta: »Napolniva ga!« In čimbolj je poln, tembolj sta vesela. Ko pa je do vrha poln, rečeta: »Povabiva prijatelje, da se skupaj poveselimo!«

Prijatelji pridejo. In zgodi se še en čudež. Tudi oni prinesejo polne vrče.

Neverjetno, kako lepo je lahko življenje.

Kratka zgodbe iz knjige  Zgodbe Tomaža Slovenca / Jože Urbanija

> Priporočljivo branje  > Ljubiti in živeti / Jože Urbanija