Natisnite    Pošljite prijatelju

Meditacija

Beseda meditacija je tujka in nobena od ustaljenih slovenskih besed ji ni popolnoma enakovredna. Nekateri jo izpeljujejo iz latinskih besed medium (središče) in ire (iti), in bi bil torej dobesedni prevod potovanje v središče, hoja v jedro, pot v notranjost, notranjenje. Nekako to  pomenijo slovenski izrazi poglabljanje, zbranost, deloma tudi premišljevanje. > Predstave ljudi o meditaciji so zelo različne, neredko gredo že v skrajnosti.

Za nekatere je pasivno in lenobno zapravljanje časa, drugi jo imajo za magično zdravilo vseh tegob, za ene je bolj razumsko poglabljanje, za druge dejavnost, pri kateri je razum "izklopljen". Nekaterim pomeni molitev, drugim mistično poglabljanje, tretjim omamni beg iz resničnosti, nekateri gledajo v njej nekaj vzhodnjaškega, hinduističnega ali budističnega, drugi nekaj krščanskega, tretji je ne povezujejo z verovanjem.

Meni se je za meditacijo z leti izoblikoval izraz "sprostitev v zbitosti". Sprostitev je vedno nekaj prijetnega. Če je človek utrujen, zdelan, prenapet, je nujno potrebna. Sprostitev ni nasprotje dela tako kakor počitek, za njo je treba nekaj narediti. Beseda zbitost pa ima dva pomena. Prvi je v vsakdanji rabi tesno povezan s sprostitvijo, saj pomeni prav utrujenost, napetost, zdelanost, enostransko zgaranost, preutrujenost, ki kliče po sprostitvi. Poleg tega pa pomeni zbitost tudi zgoščenost, jedrnatost, klenost, strjenost, zbranost, nerazvodenelost, koncentriranost, intenzivnost, kakovost. Ta pomen se vsakdanji rabi ne veže z besedo sprostitev.

Ko pa pravim za meditacijo, da je sprostitev v napetosti, v enostranski razumski dejavnosti ali zunanji storilnosti, ki človeka zgolj utruja, prenapenja njegov organizem in duševnost. S tem pa je povezana tudi še globlja človeška sprostitev, ko od površinske, neovedene, mnogokrat raztresene in nesmiselne razlezenosti preidemo v zavestno, smiselno, kleno in celostno bivanje. šele v tej sproščeni in zbiti celovitosti najdemo pravi smisel vsakdanjih malenkosti in pehanja, od katerega smo zbiti. šele v tej sproščeni zbitosti človek opusti raven razumnega stroja oziroma organizma, ki se bojuje za obstoj, in živi sproščeno osebno in medčloveško življenje človeka.

Taka meditacija je vsekakor odlično "domače zdravilo", ki učinkuje zdravilno in krepilno zlasti na človekovo duhovno razsežnost, po njej pa na duševnost in organizem na medčloveške odnose, kulturnost in bivanjsko globino.

Ker sta doživljanje in meditacija celostni dogajanji, v kateri so vprežene prav vse človekove zmožnosti, se ju ne da naučiti zgolj z voljo, z razumskim učenjem ali z izvajanjem navodil kake metode. Prav zato meditacije tudi ni mogoče pojmovno docela predstaviti. Vse govorjenje o doživljanju in o meditaciji je bolj nakazovanje, kam naj se človek usmeri s svojim duhom in ravnanjem, da bo sam doživel ali podoživel nekaj smiselnega, kajti smisel je vedno oseben. Med govorjenjem o meditaciji in meditacijo je taka razlika, kakor je med govorjenjem o ljubezni in doživljanjem le-te.

Da človek lahko meditira, posebej v začetku, ko še ni zelo utrjen v meditaciji, je potrebno:

1. da se telesno in duševno sprosti in umiri;

2. da se doživljajsko zbere v srcu, kjer domujejo globoka človeška čustva;

3. da je sprejemajoče trpen, se ponižno prepusti resničnosti in čaka;

4. da si vzame čas in si poišče primeren prostor brez hrupa in motenj.

Dobro izhodišče za meditacijo so človekova osebna doživetja, in sicer globoka in pristna vsakdanja doživetja, zlasti tista, ki so povezana z občudovanjem, saj se neredko že sama iztekajo v tako doživljajsko globino in intezivnost, da prehajajo v spontano meditacijo. Verjetno bi vsak človek lahko povedal doživetje, ki se mu je - morda že davno - skoraj neizbrisno vtisnilo v spomin. Nekdo je tako doživel kak ljubezenski trenutek, drugi srečanje s kom, tretji spoznanje o samem sebi ali pa trenutek lepote, zmage na vrhu gore, kako umetnino, delovni uspeh, študijsko spoznanje, nenadno razjasnitev notranje zmede, stiske  ali krivde, dogodek v otroštvu...

Pred leti so v ulici, kjer sem stanoval, pozimi asfaltirali pločnik. V pozni pomladi sem opazil nekaj čudovitega, kar me je navdušilo, da sem ostrmel. V nekaj dneh se je na novem asfaltu pokazala bula, ki je razpokala in sredi novega asfalta je zrasel regrat. Isto se je ponovilo še na nekaj mestih in ti regrati so se razrasli, cveteli in zoreli v lučke prav tako bujno kakor njihovi vrstniki na robu pločnika, ki niso bili pokriti z asfaltno plastjo.

Ko sem se pri družinskem urejanju ob skrajno otopelih ljudeh spraševal, ali je moč prebuditi otopelo človekovo doživljanje, oživiti njegovo od omam okamnelo in vase zaprto srce in priti do ponovnega vzcveta razrvanih zakonskih in družinskih odnosov, me je vseskozi gnala slutnja, da je to mogoče. Tudi tukaj deluje vzgon življenja, kakor je pri regratovem semenu ali korenini pod asfaltom, zato je vredno zastaviti vso voljo v smiselni napor, dokler ne pride do preboja ovire.

Človeške sile imamo za to, da jih porabimo tudi za skrajne napore, če so potrebni, da postanemo bolj človeški.

Kdor začuti željo po meditaciji, ker bi hotel prebuditi, poglobiti ali uravnovesiti svoje doživljanje, so mu lepa, globoka in pristna  osebna doživetja iz preteklosti dobro izhodišče in kažipot. Pri njihovem poglabljanju se gotovo ne more tako zmotiti kakor pri zgrešeni izbiri med ponudbami meditacijskih smeri na trgu.

Nasveti

● Opazujte otroka, kako ima dejavne doživljajske zmožnosti. Podpirajte ga pri njegovem razvijanju in oblikovanju. Zavestno pazite, da mu jih že v predšolskem obdobju ne boste zavrli in otopili.

● Če se namenite, da se boste poglabljali v meditacijo, bodite previdni pri izbiri med smermi in tehnikami meditacije in njihovimi učitelji, ki so vam na voljo. O kriterijih presojanja v duhovnosti smo govorili v poglavju Duhovno poglabljanje.

● Vzhodnjaške metode za meditacijo so zelo dodelane in psihološko predirne, danes je njihova razširjenost za Zahodu splošna. Težava je njihova kulturna različnost od zahodne miselnosti. Če se usmerjate po njih, se morate zavedati, da je vaše razumevanje njihove miselnosti in uporaba metod verjetno zelo daleč od izvirnika. Vsekakor pa je velika obogatitev, da se naše zahodne metode meditativnega poglabljanja oplajajo z vzhodnimi izkušnjami in da se ob njihovem izzivu naše bogato izročilo na tem področju prebuja in prilagaja današnjim okoliščinam.

V tej smeri so napravili velike korake nekateri zahodni in vzhodni avtorji, na primer Klemens Tilmann, Enomiya Lasalle, Anthony de Mello, šri Aurobindo, Rabindranath Tagore.

● Meditacija je vedno osebno dogajanje v človekovi globini, meditiramo pa lahko individualno v samoti ali skupinsko. pa tudi po najrazličnejših metodah "sedenja" ali ob dejavnosti (na primer na sprehodu  ali ob hoji v planinah, pri kakem delu, ob umetniških stvaritvah v glasbi, sliki, kipu, gotski stolnici...). V začetku si izbirajte način, ki ga zmorete in v njem uspevate, duhovno izoblikovan človek pa lahko meditira tako rekoč vedno in povsod.

● Meditacija ni združljiva z moralno ali etično neurejenostjo. Zanjo je potrebna neka stopnja samodiscipline in askeze.

● Meditacija ni psihoterapija. Pri urejanju osebnostnih ali medčloveških težav, ki so povezane z doživljanjem in z bivanjsko praznoto, pa lahko zelo dobro pomaga. Tem boljša pa je za preventivo.

Priporočljivo branje > Človekova aura >  >> Meditacija & sprostitev &  >>  Knjige o osebnostni rasti