Natisnite    Pošljite prijatelju

Hvala

Izraziti hvaležnost. Izpovedati jo. Tako, povsem iz srca. Izpovedati jo takrat, ko jo iskreno začutiš. Brez leporečja in narejenosti. Razodeti jo v vsej resnici, čisto odprto, tako kot se zjutraj razpre nebo in obsije z novo zarjo vso zemljo, brez pridržkov in senc.

Izraziti hvaležnost brez besed. Saj tiste popolne hvaležnosti pač ne moremo ujeti v besede. Sploh pa ne v tiste neštetokrat izgovorjene besede, ki so že vse obrabljene in so podobne robovom stopnic, ki vodijo v zgornja nadstropja oblasti, časti in slave. Začutiti torej hvaležnost tako, da prevzame vsega človeka do zadnjega vlakna. Doživeti jo in razširiti roke v radosti kot pri daritvi. Pustiti, da človekova duša in srce izživita zahvalo.

Čemu? Predvsem zato, ker jo sploh lahko doživljata in izrazita. Kaj vse je potrebno prestati, da se srce končno povzpne dovolj visoko in da potem zmore izpovedati zahvalo! Ne izpove je, temveč postane zahvala.

Kolikšna radost je v takšnem srce, ki se je spremenilo v zahvalo brez senc in brez madeža! Prepotovati je moralo neskončno dolga polja dolgočasja, kjer raste grenak osat ozkosti, zaprtosti vase, vsem mogočih meja bojazni in strahu za svoj stolček varnosti. Prebroditi je moralo široke reke hladnih valov nezaupanja, zanikanj in zavračanj. Prepluti je moralo morje hrepenenj po drugačnem svetu in po drugačnih ljudeh. In šele potem, čisto na koncu, se človekovemu srcu razodene, da je vse tisto lepo, tisto brezpogojno lepo bilo ves čas tu, na dosegu roke.

Bilo je tako blizu, da bi bilo potrebno samo obstati, nikamor hoditi, nobene reke ne bi bilo treba prebroditi, nobenega morja prepluti, vse je že od začetka tukaj. Skrivnost je samo v tem, da se je treba odpreti in  videti svet takšen, kot je bil ustvarjen na začetku časov. In – saj je resnično še vedno takšen!

Saj tudi ne more biti drugačen, kot si ga je Bog zamislil v začetku sveta! Vsaka božja misel je večna, nespremenljiva. Ko srce začuti, da je za sencami dnevnih dogajanj vse tako, kot mora biti, potem duša vzdrhti v radosti. Potem se prerodi v radostno hvaležnost, v zahvalo, v brezmejno veselje.

In srce človeško se razširi v objem, ki sega od enega konca sveta do drugega ter vsemu, kar je kadar koli bilo, je in bo, radostno reče: hvala!

Kratka zgodbe iz knjige  Zgodbe Tomaža Slovenca / Jože Urbanija

> Priporočljivo branje  > Ljubiti in živeti / Jože Urbanija