Okoljska pravičnost
05.08.2009 | Avtor:
Anton Komat"Visoka zdravstvena in okoljska tveganja je potrebno kar najbolj znižati. Modre oblasti nekaterih evropskih držav so na pravni osnovi okoljske pravičnosti že sprejele ustrezne nacionalne programe za zmanjšano porabo pesticidov."
Zamisel s pesticidi obsega popolno uničenje ali vsaj nadzorovanje tako imenovanih škodljivcev, med katere spadajo predvsem pleveli, insekti in povzročitelji rastlinskih bolezni. Od 40. let 20. stoletja so pesticidi poglavitna opora kemične tehnologije, uporabljene v industrijskem kmetijstvu.
Stroški tako zasnovanega in še danes prevladujočega koncepta v Sloveniji so zaradi uničevanja biološke pestrosti zastrupljenih vodnih virov in ogroženega zdravja ljudi izredno visoki. Podatki o učinkih novejših in tudi najnovejših generacij pesticidov govore o nevarnih poškodbah živčnega, nevroendokrinega in imunskega sistema pri človeku in rušilnem delovanju na bioto.
Podatki so zaskrbljujoči, toda metodološki problemi pozitivistične znanosti omogočajo nadaljnje zamegljevanje nastalih problemov. Že na podlagi tistega, kar je danes nedvomno spoznano in nesporno dokazano, pa je nujno drastično zmanjšanje porabe teh izjemno nevarnih strupov.
Visoka zdravstvena in okoljska tveganja je potrebno kar najbolj znižati. Modre oblasti nekaterih evropskih držav so na pravni osnovi okoljske pravičnosti že sprejele ustrezne nacionalne programe za zmanjšano porabo pesticidov.
Okoljska pravičnost kot naravna pravica človeka
Nesmotrna in pretirana raba pesticidov v kmetijstvu je klasičen primer okoljske nepravičnosti in nekaznovanega uničevanja skupnih dobrin. Poglejmo si torej malo podrobneje pojem okoljske pravičnosti!
Po vzoru tradicionalnega dojemanja zaščite človekovih pravic in večdesetletnem dokumentiranju problemov se je gibanje za okoljsko pravičnost močno zavzelo za to, da bi v ZN določili uradne pravne standarde o okoljski pravičnosti. S tem bi v mednarodno pravo vključili pravico vsakega posameznika do zdravega okolja.
Zapiranje okoljskih informacij omogoča potencialnim onesnaževalcem precejšnjo manipulacijo z lokalnim prebivalstvom. V Sloveniji takih primerov ni malo. Prikrivajo se podatki o kaki nevarni uporabljeni tehnologiji, posledicah njene uporabe na zdravje ljudi in bioto in pozneje tudi o nastali okoljski škodi. Ob tem je nujno poudariti, da okoljska in zdravstvena škoda, ki ni ovrednotena, nima tržnih posledic in ravno to omogoča nadaljevanje okoljske nepravičnosti. Okoljski škodi se je boljše vnaprej izogniti kot pa se kasneje ukvarjati z vsemi njenimi posledicami.
Enostavneje in učinkoviteje je npr. obvladovati nevarne odpadke tako, da njihovo proizvodnjo zmanjšamo, kot pa načrtovati nova in nova odlagališča odpadkov. V Sloveniji je že prislovično znan odpor krajevnega prebivalstva do raznih deponij. Najučinkovitejši preventivni ukrep je nedvomno osebno soočanje onesnaževalcev s tistimi, ki trpe posledice tega onesnaženja.
Kdo bo plačal uničevanje okolja in zdravja?
Eno najusodnejših pomanjkljivosti tržnega gospodarstva je, da cene le redko vsebujejo celotno okoljske stroške. Tudi v Sloveniji knjigovodski zapisi firm onesnaževalk namreč nimajo vpisane škode, ki jo povzročajo sedanjim in prihodnjim rodovom. Kontni plani na stroškovni strani še ne vsebujejo posebnega konta "vrednost povzročene okoljske škode in zdravstvene škode".
Družbeni stroški onesnaževanja so vedno višji od trenutne gospodarske koristi in ogrožajo temeljne družbene vrednote, kot je nedotakljivost človekovega zdravja. Predstavljajmo si, da bi v Sloveniji zaradi s pesticidi zastrupljenih vodnih virov morali dolgoročno dovažati pitno vodo s cisternami na območje, z recimo 100.000 prebivalci. škoda se da enostavno izračunati. Stroške bodo pokrivali vsi davkoplačevalci, razlog pa je dokaj banalen - to je le 20 % večji donos na koruziščih.
V konkurenčnem tržnem sistemu konvencionalne ekonomije je agresivna izraba ali celo uničenje obnovljivih naravnih virov izjemno dobočkonosna v kratkem razdobju. Čez čas pa vsa bremena brezobzirne izrabe padejo na celotno družbo. Namesto svobodnega trga imamo tedaj monopolne razmere in tržne odklone, ki omogočajo neobdavčeno uničevanje okolja in človekovega zdravja, velika tveganja, precejšnjo negotovost in sanacijske posege države. Plačniki bomo vedno vsi davkoplačevalci.
Vse to govori v prid trditvi, da so okoljska vprašanja tesno povezana z vprašanjem človekovih pravic in socialne pravičnosti. Lahko bi tudi rekli, da je obstoj številnih osnovnih človekovih pravic odvisen od varovanja okolja in da je varstvo okolja odvisno od zagotovljenih možnosti uveljavljanja osnovnih človekovih pravic. Uničevanje okolja nastaja praviloma zato, ker prizadete skupnosti nimajo dovolj moči, da bi to preprečile.
Lokalno prebivalstvo mora sodelovati pri razvojnih odločitvah. Toda le z dobrim poznavanjem okoljskih zakonitosti lahko lokalne skupnosti postanejo varuhi okolja in svojega zdravja.
Če bi slovenska država povišala ceno za okoljske degradacije, bi tako močno spodbudila bolj sonaraven razvoj. S tem ko bi se prihodki od okoljskih davkov in prispevkov povečali, bi vlada lahko znižala druge davke in tako ohranila davčno obremenitev na sedanji ravni. To bi nedvomno spodbujalo zaposlovanje in investicije v bolj čiste dejavnosti.
Svetovno kmetijstvo v tranziciji
Preusmeritev k alternativni kontroli škodljivcev in sonaravnemu kmetovanju se vsekakor ne more zgoditi čez noč. Izjemno pomembno je, da stroški preusmerjanja ne zadenejo le kmetov. Tehnično in finančno pomoč morajo dobiti predvsem kmetje in nevladne organizacije za razvoj vzorčnih kmetij. Povsod pa zelo močne pritiske izvaja industrijsko monokulturno kmetijstvo. Njegove teze o zagotovljeni obilni pridelavi, ceneni hrani in smešenje alternativnih metod za nadzor nad škodljivci so splošno razširjene in podprte z zadostnimi finančnimi injekcijami.
Apologeti industrijskega kmetijstva so si s sijajem zelene revolucije v 60. letih utrdili monopolni položaj, podprt z izjemnimi dobički. Toda svetovni sistem prehrane ne tvega. Erozija prsti, uničevanje biotske pestrosti, zastrupljanje voda, grožnje za zdravje človeštva, nezanesljivost pesticidov za zaščito pridelka, to je le nekaj najhujših groženj človeku, ki jih je povzročila zgodovinska zmota, na osnovi katere se je razvilo industrijsko kmetijstvo.
Za le nekaj več pridelane hrane so to le prehuda tveganja za človeštvo, cena pa previsoka.
(Odlomki iz knjige: Nespametni bodo žejni)
Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt
Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju
Ključne besede: Anton Komat slovensko okolje ekologija naravni viri okoljski problemi ,kemično onesnaženje pesticidi kmetijstvo industrija onesnaževanje njive voda zrak
Prispevajte svoj komentar k članku » Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja
Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.