Okoljska kriza v človekovem zrcalu

Okoljska kriza v človekovem zrcalu

28.01.2017 | Avtor: Anton Komat
"Le 5000 let je potreboval človek, da je do temeljev zamajal ekosistem planeta in ogrozil sebe in svoj obstoj. Za človeški rod je to zelo dolgo obdobje, za naravo pa le drobec časa. Kljub temu je ekologija v današnjem svetu eden najbolj zlorabljanih pojmov, kar je svojevrsten in čuden paradoks."
Kam vodijo bio- sleparije in eko triki? Okoljska kriza pretresa ves planet, tako bogate kot revne in njene države.

Razvitost in nerazvitost prinašata značilne in tudi skupne okoljske probleme. Nerazviti imajo na primer velike probleme z erozijo prsti in širjenjem puščav, razviti z akumulacijo dušika v prsti in vodnih virih, vsi skupaj pa s pregrevanjem ozračja, ozonsko luknjo, pesticidi, izginjanjem gozdov, kislim dežjem, izgubo biotske pestrosti v ekosistemih in še drugimi "blagodatmi" naše civilizacije.

Le 5000 let je potreboval človek, da je do temeljev zamajal ekosistem planeta in ogrozil sebe in svoj obstoj. Za človeški rod je to zelo dolgo obdobje, za naravo pa le drobec časa. Kljub temu je ekologija v današnjem svetu eden najbolj zlorabljanih pojmov, kar je svojevrsten in čuden paradoks.

Dandanes pogosto beremo izraze, kot so "varstvo okolja", "varstvo narave" ali "varstvo ogroženih vrst". Kakšno sprenevedanje! Kdo koga varuje, kako in zakaj?

Priznajmo si že, da je človek tisti, ki prinaša razdejanje, in to predvsem samemu sebi! Meč nasilja, s katerim smo si drznili poskusiti pokoriti naravo, ima namreč nabrušeni obe strani rezila. Druga stran je nastavljena človeku na vrat. Narava bo preživela, toda ali bo preživel človek in kako? Torej bi se morali varovati pred samim seboj, pred našim nasiljem, našim pohlepom, napuhom, lastno kratkovidnostjo in nespametjo. "Varstvo okolja" naj bi v ljudeh vzbujalo občutke varnosti in prepričanje, da vsemogočna država ter njeni sestri znanost in tehnologija poznajo vse rešitve. Toda ali jih res?

Vse skupaj je velika prevara, varljiv up in nevaren blef, z denarjem tlakovana pot, po kateri koraka trop dobro plačanih brezvestnežev ob kričanju svojih razglašenih koračnic. Praviloma imamo opraviti z golimi eko-triki politike in bio-sleparijami kapitala.

Sodobna znanost in tehnologija namenoma ustvarjata in vcepljata ljudem mit o svoji nezmotljivosti in popolni predvidljivosti naravnih pojavov. Delujeta kot sodobni Deux ex machina, kot Bog, ki učinkovito posreduje, ko vsi drugi odpovedo. Okoljske probleme obravnavajo kot tehnične oz. znanstvene probleme.

Okoljske težave prikazujejo kot tehnično okvaro naše civilizacije in trosijo iluzije, da bosta znanost in tehnologija rešila vse probleme, le dovolj denarja potrebujeta. Aroganca tehnokracije se izkazuje tudi v izjavah, kot so: "Ne vemo še vsega, toda ne skrbite, vse bomo dognali v prihodnjih raziskavah!" Skratka, "mi zmoremo vse". Danes vemo, da nismo sposobni uravnavati prav ničesar na planetu, saj ljudje še sami sebe ne obvladujemo.

Zavedati se moramo in to čim prej, da sta se nam oba temelja dosedanjega pogleda na svetu, predvidljivost naravnih dogodkov in s tem povezana obvladljivost narave, pred našimi očmi sesula v prah. Relativnostna teorija, kvantna fizika in teorija kaosa na eni strani, na drugi pa spoznanja bioloških znanosti, kot sta genetika in evolucija, so nam odstrla popolnoma drugačen pogled na svet.

Ozonska luknja
 
Slika: Ozonska luknja

Naša civilizacija še vedno temelji bolj ali manj na količini dobrin in na odlaganju stroškov na prihodnje generacije. Naši potomci bodo plačevale strahotne račune sedanje požrtije in pijanske orgije človeštva. Današnja civilizacija je resnično slika neprištevne druščine, opite z drogo moči in mitom materialnega napredka. Toda prihodnji rodovi nimajo danes niti volilne pravice niti nakupne sposobnosti, saj se še rodile niso! Kdo nam daje pravico, da živimo danes v hudo breme prihodnjih pokolenj ?

Prihodnjim generacijam grozi močno znižanje standarda, manjša varnost, slabše bivalne razmere, omejena svoboda, povečana neenakost in hudo omajano zdravje. Ali se ob vsem tem še počutimo srečnejše in bolj razvite?

Človeštvo je danes oropano vizije in je brez perspektive. Kriza posameznikov je v nezavedanju lastnega poslanstva. Posameznik brez poslanstva pa je le nemočno orodje v scenarijih elit in prav tako je družba brez vizije družba v krizi.
Spoznali smo, da je potrebno najti novo ekološko kulturo.

Okoljska kriza je torej ekološka kriza našega duha.

(Odlomki iz knjige: Nespametni bodo žejni)

Priporočljivo branje >>> Knjige o ekologiji


Ključne besede: Anton Komat  ekologija  okoljska kriza  ozonska luknja  strupi  Nespametni bodo žejni 



Skupinica petih nezemljančkov iz Jupitrove lune Evropa bo najmlajše popeljala po prostranih širjavah Mlečne ceste, njihova zvezdna ladja pa jim bo pripovedovala zanimivosti o planetih in njihovih lunah.
Zgodba o karieri, o modri babici in diamantih na dvorišču
Psička Pia se zelo rada sprehaja po gozdu. Poleg gozdnih živalic se med visokimi drevesi skriva nekaj, kar naravnost obožuje: sočni gozdni sadeži!
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ljubezni ne črkuješ, ljubezen čutiš.

A. A. Milne